Ko ima Zgodba prednost pred estetiko

Ko sem v stilu Scarlett O'Hara in njenega ''I'll never be hungry again'' (V vrtincu) prijela za lopato in prekopala prvi del naše male njive, so bili vsi okoli mene navdušeni. 

Ko sem malo kasneje navdušeno pripovedovala o tem, da v celem dnevu srečam več srn kot ljudi, so modro molčali.

 Ko me je očaralo po naključju odkrito (prazno) gnezdo voluharice, so samo še molčali. 

In ko sem začela tele nositi v gozd...

In tele majhne požrešne gmote iz listov cvetače na kompost.. 

Ne, niso bili več tiho. In so rekli: Nič ne bo iz tega. Vse bodo pojedli. In vi boste lačni. 

In danes? 

Pridelam toliko, da se grem celo blagovno menjavo! 

Hrane bo tudi za ozimnico.

Vmes nisem spremenila čisto ničesar. 

Ljubim Zgodbe. In jim dajem prednost pred estetiko. Lačni kljuni, ki sem jih vso zimo skrbno hranila s tisoč in enim semenom, se zdaj raje pasejo po krmi v sosedovih hlevih kot da bi prišli po kaj zelenega na moj vrt. In tudi zato moje vrtnice (pa še kaj) nikakor niso najlepše. 

Ne, da niso najlepše. Nekatere so zaradi požrešnih zelenih gmotic celo grde. 

Vendar ljubim vrtnico. Takšna kot je. Sem priča Zgodbi. V kateri se učim. Vanjo se trudim - ne - vmešavati. Gosenice nežno primerm in odnesem. Tako, da je vrtnica v rahli prednosti. In mogoče sem rahlo na njeni strani. Ne pa absolutno. Prednost vsega skupaj je, da sem postala mala enciklopedija za gosenice in njihove metulje. Ljudje smo, saj veste, kakšni. Navdušeni nad metulji. Kot da bi obstajali brez gosenic:) 

Ko stopam po tem čudovitem modrem planetu, se trudim, da v čim manjši meri poškodujem druga bitja. Ne od danes. Od nekdaj. 

Le da se danes tega ne sramujem več. Včasih me je bilo tega mojega sočutja do drugih bitij pravzaprav sram. Kot danes strastna hribolazka se spomnim svojega najstniškega obdobja, ko sem jo prvič mahnila na gorski potep v družbi izkušenih. 

Kaj me je mučilo? A poleg tega, da sem v dar dobila usnjenje čevlje, ki jih po zakonu pragmatičnosti pač nosim še danes, he,he:) 

Mučilo me je to, da smo prečkali skale, številne selitvene poti mravelj in jih ne da bi to opazili pohodili.Nekateri celo namenoma. Ali pri tabornikih jedli kobilice. 

Si predstavljate najstnico, ki jo bolj kot fantje zanimajo bogomolke in kobilice? 
In se namesto z mozolji ukvarja s prenašanjem polžev po dežju? 

Danes pri pohodih pazimo. In kobilice občudujemo.  

Biti otrok je hecna stvar. Spomnim se, ko smo se prvič odpravili na koline. 

In so rekli: prišel je njegov čas. 

Jaz sem si to razlagala po svoje - najbrž je bolan. Ga ne bi raje pozdravili? 

Otroška vprašanja. In odrasli.  

Ki so pač delili živali na te. In one. Pa mi delitev nikoli ni bila jasna. In mi še zmeraj ni.

Danes poslušam in berem v šolskih učbenikih svojih otrok: Živali dajejo meso. Živali dajejo mleko. In poslušam reklame Nori na Poli itd..Živali ničesar ne dajejo. Mi jim jemljemo. In Poli niso piščančki, ki veselo skačejo in odskakljajo v želodčke. Kaj so, ne, tega pravzaprav ne vidite. Ne vidimo. Ker je očem skoraj zarotniško skrito.  

In na vprašanje - nekaj je treba jesti - vam znova ponujam sebe:) In svojo družino. Odkar tudi otroci ne uživajo mesa, so zdravi. Zares. Trkam po lesu (po svoji glavi, he,he). Mogoče jih enkrat letno daje prehlad. To je vse. Sama ne pomnim, kdaj me je kaj mučilo. Najhuje so piki komarjev:) Zdravi smo. In upam si trditi, vsekakor pa verjamem, da je to posledica naših prehranjevalnih navad. Tole je film, h kateremu ogledu vas vabim enkrat ko boste imeli čas. FILM: KLIK

Zatorej. Obstaja nekdo, ki pazi na bitja okoli sebe, tudi na 'škodljiva' živa bitja, pa mu zelenjava kljub temu že iz ušes raste. Obstaja nekdo, ki ne uživa mesa, pa je zdrav kot riba. Če ga ne najdete v svoji okolici, znova preberite moj blog in se spomnite name. In tako zatrdno poznate vsaj enega. 

Kampiranje - Doma je najlepše 2.del

Preden nadaljujem štorijo o kampiranju z naslovom Doma je najlepše, sem se v SSKJ (slovarju slovenskega knjižnega jezika) vseeno raje prepričala, kako je definirana beseda normalen in normalno vedenje. V upanju, da morda le nismo tako nenormalni kot se ta trenutek zdi meni (pa še komu v naši okolici:) Torej, takole gre: 

normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen

Kot sem predvidevala - kljub vsemu še pašemo v okvir. 
Ne glede na to, kako zgleda poletje letos pri nas. 

Kajti potem, ko smo bolj za šalo kot zares, naredili otroške šotore iz Ikeinih rjuh in sem postala receptorka v njunem kampu, so otroci prišli na idejo, da bi postavi kar tisti naš, ta pravi družinski šotor. 
In spali v njem. 
Ker je 'itak vse v glavi'. Slednje je eden najnovejši 'teorizmov' kot pravim domislicam iz ust našega Tea. 
In smo ga seveda postavili. Kot da gremo na pravo kampiranje, oddaljeno več sto kilometrov stran.
In zabili kline kot da pričakujemo orkansko burjo. 
In zdaj spimo v šotoru. Jemo pred šotorom. Se igramo in beremo okoli šotora. In ta šotor stoji kje pa drugje kot pred našo hišo- levo njiva, desno travnik in kokošje hiše. 

Ker spati zunaj je za otroke vendarle posebno doživetje. 

Ne le za otroke, tudi zame, ki prav zaradi njiju podoživljam svoje otroštvo.

In domislili smo se nočnega fotolova na živali. 

Čez dan označimo kontrolne točke, nastavimo nedolžne sladke vabe za živali in njihove stopinje - nasujemo moko, kjer se potem poznajo odtisi. Seveda ob tej vročini ne pozabimo na skledice z vodo, v katerih po novem plavajo listi, ker se je že zdelo, da se v njih več živali utopi kot pije iz njih. Se pravi so sklede z vodo in rešilnimi čolni za hrošče:)

Ko pade mrak gremo na dolg obhod okoli naših kontrolnih točk. 
Da pozdravimo sedaj že stare znance. 
To so: 
Dežurni električar Mrs Kresnička: 




Hišni pobiralec polžev Mr.Krastača: 



Podnajemnik naše lope Mr.Netopir: 




In tukaj so potem še ONI:  

Ja, prav zaradi njih je namreč gozd ponoči tako zelo zanimiv. 
Ne vemo točno, kako zgledajo, niti tega ne ali so veliki ali majhni, vemo samo, da so prav oni tisti, ki stojijo za vsakim hrskom, pokom, šumom v gozdu ponoči. 
In nam poženejo kri po žilah, ko si jih predstavljamo. 
Zaradi njih je nočni obisk gozda za otroke tako zelo prava pustolovščina, ki se težko primerja s čim drugim. Videli jih seveda še nismo. In jih tudi ne bomo. 
Preprosto - ker jih ni:) 
So le veje, ki pokajo pod našimi koraki, veter, ki zapiha in zamaje list in kakšen netopir ki ga moj fotoaparat ne more uloviti. 
Ničesar drugega ni. 
Pa dopovejte to otrokom, če lahko:) 

In imamo se čudovito. 

In prav danes sem ugotovila, da SSKJ (za potrditev, da smo normalni) sploh ne bi potrebovala. Lahko bi samo poklicala mamo in ji povedala, kaj počnemo. 

Kajti- ko sem ji povedala, je po minuti tišine v telefonsko slušalko s posebno čustveno obarvanim tonom rekla: 
''To smo mi počeli, ko sem bila stara 6 let. Vsi trije-bratje in sestre. Ker nismo imeli denarja za na morje (časi, ko se je na morje bolj hodilo kot vozilo še s 'fičaki'), divje kampiranje pa so začeli strogo preganjati, smo ostali doma. In smo si otroci v družinskem šotoru naredili pravo pustolovščino, ki jo še do danes nisem pozabila.'' 

Tako moja mama torej. Smo normalni - četudi po merilu časov izpred več kot 50 let.

Saj veste, kako se bolj dere kot poje nam ljubi Ježek:
''Za dva groša fantazije v žepu moraš le imet, pa že delaš coprnije, da vse lepši je ta svet. Že v dežju ti sonce sije, zvezde klatiš dol z neba, za dva groša fantazije tukaj sreča je doma!''

Kampiranje - doma je najlepše 1.del

Glede na količino kampov, ki smo jih v preteklih letih zamenjali doma in po svetu, je pravzaprav nekako logično, da letos otroci pogrešajo to naše kampiranje. In spanje v šotoru. In seveda vse, kar spada zraven. Pa smo zadevo rešili. 
In skupaj smo postavili takole improviziran šotor iz Ikeine rjuhe, vrvi za perilo, vrvic, klini so pa pravi, ja. Tisti, s katerimi smo zmeraj šotorili. Zviti, zarjaveli..tako zelo naši, ja:) 







Z veliko vnemo sta takoj noter znosila svoje najljubše spalne vreče. 

In svoje najljubše baterije za nočne pohode. 



In svoje najljubše poletne klobučke. 



In plišaste živali. 

In zdaj kampirata. Pred hišo. 
Hodita na 'hribovske izlete' po našem hribu. Brez pohodnih čevljev. In z vrvjo:)
Pečeta na žaru. 



In raziskujeta ponoči. 

In jaz , ki sem zdaj receptorka v njunem kampu, jih gledam. 
In ker ima dan ne glede na poletno dolžino, ki mu pripada, še zmeraj premalo ur, delam. 
Pa jih spet pogledam. 



In potem si rečem, kako malo je pravzaprav potrebno za otroško veselje. 
Ali pa je to pravzaprav tisto, tisto, kar imajo srečni otroci. 
Saj veste, kako že gre tista od M.Juharta: 'Srečni otroci so malo umazani, prepoteni, utrujeni, radovedni, zadovoljni in brezpogojno ljubljeni.' Ja, to slednje, to slednje bo tisto...

Učna ura - OSE

To je prizor, ki me je pričakal na nedeljsko jutro, potem, ko sem prezračila eno od naših soban. 

Osje gnezdo - strateško vpeto med notranjo šipo in zunanjo roleto. 

Ker moj Fotoaparat včasih ustvarja zgodbe po svoje, zgornja fotografija rahlo zavaja. 
V dolžino gnezdo ne preseže 10ih cm - se pravi je fotografija v merilu 1:1. Pa se je zdelo večje, kajne?



Vem, kaj boste rekli in na kaj ste pravkar pomislili. 

Rekli boste: 'To bo treba uničit.'

In vi, ki ste že prebrali nekaj mojih objav, tudi že veste, kam bo peljala zgodba.   

Gre za šolski primer osjega gnezda. 

Šolski v dobesednem in prenesenem pomenu. 

Zaradi svoje lege je namreč enostavno in varno dostopen tudi otrokom in to bolj kot bi si lahko sploh želela. 

Zaradi svoje majhnosti, šteje manj kot 10 os, pa je ta trenutek obvladljiv in pod nadzorom.

Otroci so si seveda prinesli stole. 

In so opazovali. 

Opazujejo. 

Bodo opazovali. 

Ne vadim slovnice, ampak pojasnjujem kako je:) 

Tukaj je osa prinesla svoj plen (desna).  

Jaz pa sem, kako pa drugače, rezervirala knjigo s številnimi poglavji o osah, ki jo v nam najbližji knjižnici prevzamemo jutri. 

In zdaj teče beseda samo še o osah. 

Ose rišemo. 

Opazujemo, kaj prinašajo v gnezdo, kako se razvijajo ličinčke, kako si delijo plen med seboj. Mi, vseh pet mačk in naši dve kuri. No, resnica je, da slednji njihovo število po večerih bolj redčita kot da jih opazujeta (beri - če jih najdeta na tleh, povečerjata).  

Sama pa sem vedno bolj prepričana, da se bodo moji otroci med počitnicami naučili veliko več kot v vsem šolskem letu, ki je pred njimi. Trikrat hura za še en mesec počitnic. 

Kako sadimo krompir.

Šli smo do kmeta. Da vprašamo, po čem na proda balo sena. 
In kmet je rekel: 35- 40 eur.
Brez nepotrebnih birokratskih ovir lahko malo manj. Ne pa veliko. 

Šli smo do drugega kmeta. Pa ga ni bilo doma. 
In potem smo vzeli lopato in grablje in šli v gozd. 
In po vreče za smeti. 
In zakaj vsa štorija? 
Krompir. 

Po načelu ekonomičnosti (prostora) in zgledu nekaterih francoskih kmetov mi krompir ne sadimo samo na našo malo njivo, ampak tudi v vreče. Ja, v tiste vreče za smeti. 



Malo zemlje, čez slama. In po novem, dokler ne najamemo travnika, ker za seno ne moremo plačati zgoraj omenjenih vsot, pač listje. 
Z njim ga osipamo, ko raste. 

No, tako stvar zgleda pri nas. 
Sicer lahko vreče, namenjene prav saditvi krompirja, tudi kupite (mislim da je najcenejša cca 8 eur). In bo stvar zgledala malo lepše. Vendar - vreče za smeti ali tiste druge - vse deluje po istem principu.  

Slika zgoraj last TEGA SPLETNEGA MESTA in TEGA. 

Rezultat pa je praviloma isti. Krompir.    

Moč sugestije

Moč sugestije je neverjetna. Ne verjamete. Poskusite. 

Jaz vam sugeriram primer. 

Razširi se novica: 'Olja bo zmanjkalo. Olja bo zmanjkalo.' 
Ljudje množično drvijo v trgovino. 
Zakaj? 
Ja, ker so vendar rekli, da bo zmanjkalo olja. In kupujejo. Olje. 
In rezultat? 
Olja res zmanjka. Točno tako kot so rekli. 

Ne, ni zrastlo na mojem zelniku.  
Sestavek sem pobrala nekje na predavanju v študentskih časih. 
In danes sem se zavedla. Jah, da je bilo to pred skoraj petnajstimi leti. 

Zanič je. Podpis: 'anonimnež'

Ko sem začela pisati blog, sem njegovo odprtje pospremila z besedami: 

'Ker je moj notranji svet večji od zunanjega', je nastal BLOG. 

Bo pošten.

In odkrit. 

Mestoma zabaven in morda tragikomičen. 

In ne zmeraj všečen.  

V slabem mesecu dni je v moj poštni nabiralnik priromalo nemalo število sporočil. 

Od sošolcev, ki jih nisem videla, odkar sem se z njimi nehala spogledovati v srednji šoli. 

Od sošolk, ki sem jim (in jim še:) zavidam odtenek barve kože in navihan pogled ter kratke lase. 

Pa od tistih, ki so kovali mojo poklicno pot. 

In vse do današnjih znancev, sorodnih duš, ki sem nanje naletela naključno. 

Blog beleži tudi nezanemarljivo število ogledov, kar pomeni, da bom v kratkem (morda, ne nujno:) aktivirala google adwards. In vendar zelo malo komentarjev. 

In med enim od redkih komentarjev se je danes znašel tale: 

'Joj, kok neumen blog. Ja, bolje, da ga ne pišeš.' 

Pa sem želela z avtorji komentarjev konstruktivno podebatirati. 

Saj veste, z mojo 'vojsko besed', ki stoji za mano, se pravzaprav ničesar ne bojim. 

In zmeraj spoštujem drugo mnenje. 

In glej: Pod komentarji piše: anonimnež. 

Kako naj torej konstruktivno peljem debato z nekom, ki se podpiše z 'anonimnež'?

Zatorej, pomembno oznanilo. 

Dragi bodoči anonimneži. 

Stopite iz svoje sence anonimnosti. Saj niste vampirji, ki ne smejo na sonce. Ali pač? 

Vsaj z imenom, če ne drugače. 

In na vsak vaš komentar se bom z veseljem odzvala!

 

Družinski izleti 'z garancijo' 1.del

Zaljubljeni v Slovenijo ali družinski izleti 'z garancijo' - 1. del 

Potem ko sem se v eni od prejšnjih objav oklicala za malo enkciklopedijo idej za družinske izlete, sem prejela par sporočil, da boste veseli, če kakšne ideje delim. Želeli ste, izvolite. 
Če mi bo le uspelo, vas vsak petek čakajo nove ideje za izlete, ki smo jih preverili sami.   
Zraven fotografij je povezava do vira, se pravi, kje smo idejo dobili mi in tam dobite vse logistične informacije.
Ker smo zaljubljeni v Slovenijo, ker ne maramo vstopnin, parkirnin (niti si jih ne moremo privoščiti:), za vse opisane izlete potrebujete le denar za bencin (sendviče naredite doma, čaj v termovko).
Pa tudi dobra kaseta v avtu ne bo odveč. Želite slišati našo? Trak se je že skoraj uničil, ampak saj znajo vse pesmi na pamet že muhe, ki se vozijo z nami v avtu. 
Pesem iz nje vas čaka na koncu objave:) 

Zdaj začnimo z izleti, ob koncu katerih boste ugotovili, da osnovnošolsko učenje zgodovine pravzaprav ni bilo zaman. In začnimo, kje pa drugje, kot v meni dragem Posočju. In ob Soči. 

SOŠKA POT 
* celotno pot prehodite v več enodnevnih izletih ali po 'etapah' v štirih delih, lahko pa izberete in prehodite samo svoj najljubši del
*vir - knjiga z učnimi potmi Slovenije : Poti za vse dni (Urban Golob) 

Soča je čudovita. In verjeli ali ne, na poti, ki se bolj ali manj vije ob njenem toku, boste v višku turistične sezone večinoma srečali samo očarane tujce. Če jih sploh.boste.   

Praviloma boste večji del sami. In ne boste verjeli, da je na tako urejeni poti to sploh mogoče. 
Če bi bil v Avstriji ali Italiji, bi za sprehod po njej plačali zajeten kupček denarja. Ker Avstrijci znajo, tako vsaj radi rečemo. Jaz pa sem vesela, da smo pri nas še 'malo zaplankani', malo za časom. Ker zato so stvari kot je tale še brezplačne. In da boste vedeli, zelo malo obljudene. 
In  tako dostopne meni in tebi. Z vso svojo energijo. In v vsej samoti.
Soča, tako rada te imam. Tako pogrešam tvoj hlad, moč tvojega toka, brzino, tvojo smaragdno barvo.
Ampak veš, moram te deliti. Čeprav sem tvoja, nisi moja, samo moja.  







Ves čas Soške poti vas bodo spremljali brvi, leseni mostički, lesene lestve, ki bodo navdušile zlasti otroke. 

 

 Ko ima domišljija prosto pot. 
Mami, to je pinceta. Pa še iz lesa. Bi jo prodajali? 

  

Pot bo prijetna tudi v vročem poletju. 

Aktivnostim, ki se odvijajo na reki Soči, sem se namenoma izognila. Ker spadajo med plačljive zadeve. Zato jih mi še nismo preskusili. Čeprav zgledajo odlično! 

Eko kamp ob Soči. 



Pot je ves čas opremljena z informacijskimi tablami in smerokazi. V vse smeri. 









Morda je dobro, da na tem mestu opozorim na eno stvar - del Soške poti je tudi Izvir reke Soče. VENDAR izvir reke Soče ni lepa pohodna pot, temveč zahtevna kratka plezalna pot, ki poteka ob 'zajli' na izpostavljenem terenu. Kar pomeni, če niste vajeni, počakajte nekaj let, da boste primerno opremljeni (obutev obvezna). Videli smo namreč nemalo turistov, ki ne poznajo markacij in oznak in so v japonkah rinili gor, potem pa so se na ozki stezici v paniki obračali. Veliko tudi družin z otroki. Niso krivi oni, kriva je premajhna informiranost na tem območju. 
Ne poskušajte, raje preskočite izvir, garantiram, da ni nič, česar ne bi mogli z majhnimi otroci narediti kdaj kasneje. 

Če in ko boste Sočo prečili, storite to z bosimi nogami. Otroci vam bodo hvaležni. 

In vsaj enkrat se skopajte v njej. Kljub njenim stopinjam. Ker dobro dene. 

ŠUNIKOV VODNI GAJ 
*ne nujno hribovski izlet 
*ideja za izlet: Poti za vse dni (ja, zdaj si jo že morate sposoditi, kajne:) ali na hitro http://www.bovec.si/narava/ostale_znamenitosti/2013011017544683 

Ko sem se pred časom igrala in tole fotografijo objavila na enem od bolj obiskanih tujih fb straneh povezanimi s svetovnimi lepotami narave, je požela veliko navdušenje. In mnogi so takrat prvič sploh slišali za Slovenijo. Da imam v naši deželi zares veliko skritih kotičkov govori najbrž že dejstvo, da tega gaja tudi vi še niste obiskali, se motim?



Vsako besedičenje je pravzaprav odveč. Vodniki pišejo o energiji zelene barve, o hladu, o energiji vode. Vse je res. 

KRNSKA JEZERA 
*hribovski izlet (cca 700 m višinske razlike)
*vir: Z otroki v gore (Stritar)



Krnska jezera spadajo med tiste naše izlete, za katere smo kar nekaj časa zbirali pogum. Ker 700m višinske razlike še nismo imeli 'pod kapo'. Vendar je bil ves strah odveč. 
Pot je zložno speljanja cik-cak in ob njenem koncu smo ponosno zaploskali tudi najmlajšemu v družini, ki takrat še ni štel 4ih pomladi. Utrinki: 







Merilec višine snega: 





Ob poti. 









Na Krnskih smo ga prvič srečali. 

 

SORIŠKA PLANINA (Slatnik in Možic) 
*obvezna oprema je baterija:)
*ideja za izlet: Knjiga Z otroki v Gore ali hribi.net 
*hribovski izlet, razen če se samo sprehajate po planini, ki je prav tako čudovita




S Soriško planino smo se začeli spogledovati, ko smo pred leti iskali lokacijo za opazovanje zvezd. Je spodobne nadmorske višine (1350-1550 m)  in bolj ali manj uspešno kljubuje svetlobnemu onesnaženju. 
Med znanimi vrhovi sta Slatnik in Možic, pritegnila pa sta nas zaradi številnih ostankov iz prve svetovne vojne: stara vojaška kasarna, vojaški bunkerji, trdnjav, bunkerjev, rovi (zato baterije:). 
Tukaj so naši dnevni utrinki, nočni avgusta (meteorski dež:)












Stara kasarna je danes hlev za ovce. 



Nikar se ne bojte sprehoditi skozi rove. Najini otroci zmeraj uživajo. 
Da ne boste svetili s telefonom (kot mi), le vzemite baterije. 









KOLOVRAT - muzej na prostem prve svetovne vojne 
*obvezna oprema je baterija:) 
*ideja za izlet 
(prospekt, sicer pa tudi portal:http://www.slovenia.info/?kul_zgod_znamenitosti=8229&lng=1)
*ne nujno hribovski izlet, ne nujno celodnevni in zato združljiv še s čim  

Ko smo se zaljubili v Posočje in taborili v kampu ob Soči, bi bil seveda greh ne se podati na Kolovrat in si na njegovem grebenu ogledati muzej na prostem z ostanki prve svetovne vojne. Gre za izjemen sistem rovov, bunkerjev itd, ki so odlično obnovljeni. V času prve svetovne vojne je italijanska vojska tukaj postavila tretjo obrambno črto. Izlet ni hribovske narave (lahko se z avtom pripeljete do informativne table in potem je obhod skoraj po ravnem), ni pa celodnevne narave, kar pomeni, da ga združite še z ogledom česa v Posočju. Nekaj utrinkov. 




 
  

Tole je pogled s Kolovrata navdzol. Na Sočo. 

Za konec prvega dela sem nekaj obljubila, a ne? Da predvajam tisto glasbo na kaseti, ki je naša stalna popotnica na družinskih izletih. 
Mojster luči, daj temno svetlobo! In glasbo, prosim:) 
Žal naše najljubše pesmi 'Za dva groša fantazije' nisem našla, sem pa izbrskala tole njegovo, iz iste kasete, tudi nam ljubo. TUKAJ