3. feb. 2014

Zemljina predstava

Z vso ponižnostjo, ki jo kot pripadnik zahodnoevropske egoistične in vase zaverovane človeške narave sploh premorem, zrem v naš gozd. 
Naš - zato, ker mu pripadam, ne obratno.  

Pokanje vej, lomljenje debel in padanje dreves ustvarja zvočno kuliso, ki ji še nisem bila priča.
Vsi štirje zapremo oči. 

In preprosto ne moremo stran. 
Ob Zemljini predstavi so besede odveč. 
Dlje, v srž, si ne upam..za zdaj.