Posadite ananas.

Pred dnevi sem otroke za nagrado v času Velikonočnih praznikov peljala v ljubljanski Botanični vrt. Ogled je za posameznike brezplačen, veliko rastlin in tudi semen avtohtonih slovenskih vrst pa je mogoče tudi kupiti. Zares odlična zadeva, če človek išče baldrijan, pehtran...ali kaj podobnega. In predvsem manj gneče kot v tem času na lokalnih tržnicah, kjer je mimogrede vse zgoraj omenjeno prav tako mogoče kupiti. 

Zbirko smo dopolnili z netreskom - možekom. 

Potem pa sta si otroka od srca zaželela še v Tropski rastlinjak. No, vsekakor mi ogleda (in skoraj 5 eur) za vstopnino ni bilo žal. Seveda so najbolj fascinantni bananovec, avokadovec, kakavovec,koka..in ananas. In še bolj odzivi otrok. 

Bananovec

Avokadovec

Koka

Vanilija

V prodajnem delu nas je prijetno presenetilo, da je mogoče kupiti celo bombaž. 

Bombaž

Bananovec. In ananas. 

In otroci so želeli kupiti ananas. Seveda pa sem se, kot se za 'FRUGAL MUM' moje sorte spodobi,zadeve lotila po svoje. Prebrskali smo po google in ugotovili, da lahko ananas zelo preprosto vzgojimo doma - štirikrat ceneje. 
Načinov je več, vsi so zelo preprosti - v osnovi sledijo temu: 

 

Najprej izberete ananas in mu  'odtrgate-zavrtite' zgornji del (ko izbirate ananas v trgovini ni pomembno ali so listi uveli, grdi itd...všeč naj vam bo sadež). 

Nato olupite liste in spodaj zagledate korenine. To je pravzaprav najbolj osupljiv del. 

Potem posadite v zemljo in zalijete. Lahko pa najprej v kozarec z vodo, da se korenine ojačajo in potem v zemljo. Različic je veliko.

Traja približno mesec dni, da se ukorenini, listi uvenijo, nato poženejo novi. 

Ali bomo kdaj tudi dočakali plod, ne vem. Naj bi se pojavil čez leto in pol. Smo se pa zagotovo veliko naučili. In zagotovo jih bomo posadili vsem. Ker ga bi otroci radi podarili babici, dedku...Na tujih straneh je ogromno video posnetkov (how to plant a pineapple itd.)..Jaz sem sledila temu: 

 

Predvsem pa si želimo nekega dne videti ananas v naravnem okolju. Baje zgleda nekako takole. 

''In plantažo bombaža'', nadaljuje junior. Tudi prav. Vse je mogoče, moji dragi otroci. Vse. 

Kako NE kupite kokosovega oreha

Torej, če s kokosovim orehom še niste imeli bližnjega srečaja, potem v trenutku, ko se vam porodi želja, da bi se z njim seznanili (ali vas kot v mojem primeru otrok nagovori k nakupu, ker ga zanima, če je res takšen kot v knjigi) ne greste v supermarket, zgrabite enega in ga prinesete domov in potem brskate po googlu, kako ga je najlažje odpreti. 

Toplo priporočam, da vrstni red obrnete in kakšno opazko dodate. 
Ker je pomembno, kakšnega sploh izberete v supermarketu. 
Sicer z malo smole ne bo izpolnil vseh pričakovanj. In bo plesniv, brez tekočine. No, takšen kot naš. 

Kaj je pomembno že pri samem nakupu (cena 1 kokosovega oreha se giblje okoli 1 eur) je, da v njem slišite, da se nekaj pretaka. Torej, prvi korak, v supermarketu ga obračate, da zaslišite v notranjosti pretakanje tekočine. S takšnim ste potem na dobri poti, da bo užiten. Ko ga prinesete domov, pa je fino, da veste, kako ga odpreti, da boste spili tekočino in pojedli kokosovo meso. Načinov je več, mi smo si pomagali z videom na you tube. Video 1





Seveda smo vajo ponovili. 
Tokrat uspešno. Nekaj se pretaka. 

 No, lupino kokosovega oreha prav gotovo spravite. Ker z njo lahko počnete toliko stvari:) Vanjo lahko posadite rastlino, začimbe. Služi vam lahko kot svečka. Pozimi je lahko ptičja hranilnica. In če imate hrčka, miško, je lahko dom zanjo. Nekaj utrinkov iz svetovnega spleta: 

Kako je ljubezni ime

On je bil star in tak čuden
ona pa skoraj gospa
imela sta vse in veliko
rada sta skupaj bila.

Vlekel je pipo s pokrovom
ona pa majhnega psa
za njima kazali so s prstom
ko sta po ulici šla.

Imela sta klopco v parku
v stari kavarni svoj kot
molčala sta dolgo ob mraku
poslušala glasbo brez not.

Takšna bila je ljubezen
mnogi so se ji smejali
takšna bila je ta sreča
mnogi je niso poznali.

Potem pa je ona zaspala
tako je zaspala za skoz
on se je v črni obleki
še zadnjič odpravil na most.

Vsem je bilo malo čudno
da to še lahko se zgodi
v vodi pa nihče ni videl
lučko ki tam še gori. 

Edino je godec zapisal
to pesem v svoje srce
če ga kdo kdaj bo povprašal
kako je ljubezni ime.

(Feri Lainšček)

Eko.

Besede eko, te do skrajnosti zlorabljene fraze, ki je postala že del absurdnih besednih zvez kot je recimo eko-nafta ali eko-avto, ne maram. Ljudi, ki o njej pametujejo, pa že od nekdaj preziram. 
Spodnji sestavek je zaokrožil po družbenih omrežjih že pred časom. In pove pravzaprav vse. 

''Na blagajni Mercatorja je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje.

Gospa se je opravičila in mladenki razložila: ˝Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.˝

Blagajničarka ji je odgovorila: ˝ To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.˝

Imela je prav - naša generacija ni imela te zelene miselnosti v starih časih.
Takrat smo mi vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač, in piva nazaj v trgovino. trgovina jih je poslala nazaj v polnilnico kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno napolnili tako, da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so resnično bile reciklirane. ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 KS samo, da se pripeljemo do konca ulice. Ampak ona je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrvi in ne v energijsko požrešnem stroju ki skuri do 2000 vatov - veter in sončna energija sta nam res sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in ne vedno nova. Ampak  mlada dama je imela prav. mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo imeli en radio ali tv pri hiši - in ne tv v vsaki sobi. In TV je bil z majhnim ekranom velikosti robca in ne velikosti manjše države! V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega aparata za vsako najmanjše opravilo. ko smo pakirali zlomljive stvari smo jih zavarovali s starim časopisom in ne s plastičnimi zrnci ali s plastičnim ovojem z mehurčki.

Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitness je bilo delo in nismo rabili trošiti elektrike v dragem fitness klubu na napravi za tek. Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Ko smo bili žejni smo pili iz studenca ali pipe namesto vode iz plastične posode, ki so jo pripeljali z drugega konca sveta. Prazna nalivna peresa smo znova napolnili s črnilom namesto, da bi kupovali vedno nova pisala, in menjavali smo britvice namesto, da bi vstran metali cele brivnike, ko britvica otopi. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Nazaj v starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili namesto, da so spremenili svoje starše v 24-urne taksiste. v vsaki sobi smo imeli samo po eno vtičnico za elektriko in ne bloke vtičnic za napajanje ducat električnih naprav. In nismo rabili računalniško vodenih napravic za sprejem signala s 3000 kilometrov oddaljenega satelita samo, da najdemo najbližjo gostilno.

Ampak, ali ni žalostno, da sedanja generacija na veliko joče kako potratni smo bili mi starejši ljudje samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih