Zakaj pobijate polže?

Poznam gospoda, ki vsak večer z motiko v roki na svojem dvorišču pokonča nemalo število rdečih polžev. Neka druga gospa polže v vedru dobesedno prekuhava na žgočem soncu, tretja jih nabada na ražnjič palčke, zapiči na vrt in z njihovim vonjem odganja ostale. Moja pokojna babica jih je solila in je tem bitjem privoščila dokazano dolgotrajno umiranje. 

In ugotavljam, da imajo potem takem tele polži z ljudmi cel križ. 
In ljudje s polži, vsekakor.  

Potem pogledam našo solato, poleg nje pa obilje bučk, paradižnik, pa kumare, blitvo, krompir, peteršilj, pa sončnice in vse tiste rože in seveda vse ostalo. 
Ob dejstvu, da ta naša solata živi v sožitju s kakimi 50, 70, mogoče celo večimi rdečimi polži, srnami iz bližnjega gozda, ušmi, vegetarijanskimi voluharji, celo divji zajec se je preselil ob nas odkar imamo kunce, moji bramorji mi ustrahujejo otroke hehe (lumpi, še zmeraj se jih bojita), pa sem se zadnjič vprašala, v čem je pravzaprav trik? 
Nikoli ne pobijem ne polža, ne voluharja, ne bramorja, pa nam leto za letom solata in ostala zelenjava že iz ušes raste! 
Ne, ne more biti vse samo v dobri karmi... 
No, tudi ni. 

Zato zavoljo polžev - tukaj je nekaj mojih osebnih nasvetov, kako se znebiti polžev na vrtu oziroma kako ohraniti ustrezno razmerje z njimi na vrtu (beri - večina zelenjave nam, ostalo živalim), nekaj humanih in prijaznejših pa posredujem tudi iz najnovejše izdaje priljubljene knjige Miše Pušenjak - Zelenjavni vrt.   


1. Moje gredice niso nikoli popolnoma oplete. 
Med njimi je prava mera plevela, ki je izvorno nastal kot posledica pomanjkanja časa, danes pa je tam namenoma. In ta doza plevela pomaga. Kajti polž bo z veseljem pomalical regrat ali kaj drugega namesto solate. Morda celo raje. Takšna gredica je tudi bolj naravna, kajti nikjer v naravi ne boste našli restline, ki bo rastla v opletem prostoru, nezaščitena in na ogled vsem. Rastline so v naravi zaščitene druga z drugo. 

2. Gredice so zasejane mešano. To pomeni, da danes solato za kosilo nabiram med brokolijem, berivko med paradižnikom, kolerabica je tudi nekje vmes, peteršilj iščem med bučkami, blitvo pa med grahom, korenček med krompirjem, edino česen ima svojo gredo, ampak česen..ta ruski penicilin pravzaprav skoraj nima sovražnikov (izjema čebulna muha). Torej nikoli ne zasejem celotne grede z eno kulturo. In deluje. 



3. Polži imajo radi mačje brikete, brikete od kuncev, kokoši. Slednje sem odkrila nenamensko (ko so se mi sklede raztrosile). Se pravi, če ob robu gredice nasujete nekaj takih briketov, bodo jedli njih, ne vaše solate ali karkoli vas že skrbi. Polže sicer privlačijo žametnice, hoste, hren (M.Pušenjak), pa tudi rezina surovega krompirja, bananin olupek. Zato jih boste veliko našli na / v kompostu. Ravno iz tega razloga komposta ni priporočljivo imeti zraven gred. Tudi naš kompost je na povsem drugem koncu. 

Zgoraj našteti ukrepi brez nadaljnega zadoščajo pri nas. Spodaj pa je še nekaj namigov. 

4. Polži ne marajo bakra, po njem ne morejo lesti, namesto bakrenih trakov, ki jih lahko kupite v trgovini, lahko vzamete tudi ograjo iz pleha ali več starih žlebov recimo). 
V tujini so takšne ograje že praksa. Seveda so ograje drage, ampak koliko stane pa najnovejša obleka, ki ste jo kupili? Ali bencin? Ali počitnice? Prioritete pravim jaz. 
S takšnimi ograjicami potem ogradite posamezno gredico, potem je treba še nekaj časa vztrajno nositi polže ven, ker so znotraj ograje bili verjetno še majhni in jih niste opazili in čez čas jih nimate več. Spletna stran v Sloveniji: TRGOVINA , V TUJINI 
















5. Učinkovito se boste polžev znebili, če jih boste pobrali v vedro in odnesli v gozd recimo. 

6. Okoli gredic lahko posujete snovi, ki jim onemogočajo gibanje tja: kamena moka, žagovina, apnena moka (M. Pušenjak). Plast snovi naj bo debela za širino dlani. Plast obnavljamo, zlasti po dežju, da je učinkovita. Polže odvrača listje naslednjih rastlin: gozdna praprot, bezeg, vratič, preslica, rman, tuja ali klek. Naberemo listje in postavimo kot zastirko. Polže odrvačajo kalifornijski mak, črnika/nigella, kapucinke, glavinec oz. centaurea, kozmeja oz cosmos sulfereus, vrtni ognjič, iberis, grobelnik, suhe rože, čebula, česen, žajbelj, timijan. 

7. Med gredice zasujemo ali okoli gredic posujemo belo gorjušico (Sinapis alba), ki s svojimi izločki zadržuje polže stran od gredic (M. Pušenjak)

8. V veliko pomoč pa so seveda naravni sovražniki polžev. 
Boj za obstanek polži bijejo z ježi, krastačo, slepcem. 
Zlasti krastača je pri nas najmanj poznana v tej svoji vlogi. 
V Avstriji postavljajo celo hišice za krastače, jim urejajo vodne motive na vrtu. Krastače so namreč teritorialci, več let lahko živijo na istem območju, na noč pa lahko pojedo do svoje teže polžev. Če v spletne iskalnike vpišete FROSCH-und KRÖTEN-HAUS boste našli serijo idej, hišico brez težav izdelate tudi sami. 

Vendar to pomeni, da če imate krastačo, ne prebadate kompostnega kupa z vilami pozno jeseni, ko si je ravno uredila prezimovališče v njem (isto velja za slepce), pred kresovanjem pregledate kupe, da v njih ni ježev, ko kosite z nitko, ste pred košnjo pozorni za njihova bivališča v živih mejah. Skratka, tudi zanje je treba skrbeti. 
Mnogo ljudi si v boju s polži omisli račke. Enostavneje je imeti krastačo, verjemite. Boste račkam naredli ribnik, ki ga potrebujejo? Boste zanje skrbeli tudi pozimi? Trgovina z račkami baje iz slednjega razloga raste. Vendar opozarjam, je živo bitje. Kot pes. 

Narava ne pozna instant rešitev. 
Ni recepta iz danes na jutri. 
Je le danes ZA jutri, letos ZA drugo leto. 
Narava je najboljša učiteljica. 
Ne kljubujte ji. Živite z njo. Pa bo! 

Pa se jata na ogled postavi...

Pa se jata na ogled postavi, v sliki in besedi, drug za drugim, zdaj vsak takole pravi: 

''Slepi potniki bili smo mi, razumite to dobesedno vi! 
V trebuhu tičali smo več kot 30 dni, na plan prišli smo tiste vroče junijske dni. 
Zdaj vsi držimo pesti, da se zgodi, po nekaj zapletih, da vsak preživi. ''

Lump ime dobil sem jaz, da ga zaslužim, povem na glas. 
Preganjam druge, pa vendar brez njih ne gre. 
V družini pravijo, da kompromisov pri meni delati se ne sme. 
Na eni strani ograje zdaj tičim, da drugim kuncem ran na hrbtu ran spet ne naredim. 

Sem majhen mojster prevarant, sem vse okoli prenesel, da nisem fant. 
Najbolj prijazen in cartljiv, da vsi so veseli, da so me vzeli, da sem danes živ. 
V resnici svoje muhe imam. Ko kunčica mlade je skotila, mi je s tem nadlogo naredila. 
Sem vrgel ven jih iz brloga, tega mi ni treba, s tem sama je nadloga! 
To tisti so zapleti zdaj, zaradi katerih v očeh ljudi zdaj manj prijazen imam značaj. 
Nič ne de, ko prideš ti, prinesi mi korenček, boš videl, nisem tak kot se zdi. 




Brez posebnosti sem jaz, kot rjava barva, neopazen, grem skozi čas. 
V družbi vseh brez težav zdržim, še mačkov se ne bojim. 

Mački pred časom na glavo obrnili naš so svet. Ko smo jih sešteli, bilo jih je naenkrat 5. 
Boter smrti eno si je vzel, naredili pakt smo z njim, kdo ve, kako pa on je štel! 
Bella, ki črna je vsa, izkušena je mačka ta. Obožuje hišo in ljudi, po mačje, dokler njej se fino zdi. Najstnica je Mau, le ven si želi, angleški vzor- noter in zunaj, zanjo pravšen se zdi. 
Nomi in Aisi balkon si delita, srečna na zraku, pa vseeno najraje v posteljah spita. 

Tale skupina hecna se zdi. Ko raca zaplava, puran dere se za tri!
Kajti v skupnem gnezdu bili so vse dni, zdaj puran ne razume, kako njemu zaplavati ni, medtem ko raca ves dan v ribniku čepi. 
Skupina invalida ima, ki bolje rihtati kot vsi skupaj se zna. 
Zdaj svoji vrsti je v ponos, človeku sledi..in kletke od blizu treba videti mu ni. 

One poznajo. 
Kletko in dren. 
Borbo za kruh, gnoj in ves gnev. 
Ko končno za trenutek je zanje rešitev prišla, s katero bi podaljašale za mesec življenja ta, je rejec moral seliti svoj rod, prišli smo, odpeljali jih odtod. 

Na novo začele so svoje življenje. 
S travo in soncem in žvrgolenjem. 
Po tednu dni jih prepoznati več ni, čistijo druga drugo, sledi o kljuvanju med njimi več ni. 
Večerni sprehodi, brskanje v travi, prašne kopeli in vsi ti rituali. 
Življenje je lepo, pokazali smo jim, zdaj one so na vrsti, za lekcijo njim! 

''Živite v zmoti, ljudje prečislani, ni trapaste kure, trapasti ste vi, zemljani. 
Vso moč in dosežke nosite v rokah, a toliko nesreče prav pri vas!  
Želite leteti, a nam režete krila. 
Želite svobodo, nam delate kletKe, vežete, režete kljune, pristrižete vse, vzgajate vaše trapaste kure. 
Vsaka od nas svojo dušo ima, poznam te, ti človek, brez srca. 
Lahko je kupiti bedro za tri, ne da bi vedel, kakšna zgodba v ozadju stoji.
Me smo rešile svoja življenja, zdaj učile to družino bomo do konca življenja.''



In ker nič zastonj ni, dogovor se rodi.  
One učiteljice naše bodo za vse žive dni. 
Moje otroke učijo, kdo in kaj so, o svetu drugačnem, kjer ni prisotno zlo. 
Moje otroke učijo, da življenje je dar. 
Tvoje, moje, njegovo, to ni nikogaršnja stvar. 
Moje otroke učijo, da nobene potrebe ni, da mi njihovo življenje vzeli bi mi. 

To videti  - umetnost je vsa. 
Naj nam bo jasno, življenje je kruto, ni zgoraj opisana pravljica!  
Vi imate v rokah, škarje, platno in moč, da presežete lastni egoizem in ga vržete proč. 
Poberete ptico, posvojite kokoš, vzamete pujsa, ne jeste mesa, ne zdaj, ko vam jasna zgodba je vsa! Izgovora ni, stopite čez most, na drugo stran, tukaj, ki zdi se norost. 
Veliko bo lepše, še slutite ne, naj se tudi pri vas nova zgodba začne!