21. avg. 2014

Grdobec

PROLOG. 

Mali grdobec - ta mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel- me želi prepričat, da ga vzamem k sebi.

Nimamo prostora, pravim! 

Pa mi kaže tisti svoj hlevček, v katerem se stiska že z več deset bratci in sestricami in zatrjuje, da je on navajen na zelo malo prostora, da toliko kot ga ima tukaj, ga premorem tudi jaz. Da bo zadovoljen četudi bo samo stal na mestu.

Pravim, da nimamo hrane zanj.

Pravi, da ni problem. 
Da ve, da mi v hladilniku gnije nekaj bučk, da bo za začetek kar tiste pojedel. 
Pa da bo jedel pomije iz bližnje gostilne, če bom tako prijazna, da se bom dogovorila zanje. 
Pa vsa gnila jabolka s hriba - našega in sosedovega- bo pobral. In bo sit. 
In prav prismuknjeno pomaha s tistim malim zavitim repom češ, saj vem, da si k sebi vzela že kaj gršega, tiste scufane kure recimo, pa ne eno, kar 13! 

Mu rečem, da kokoši nesejo jajca. Kakšna pa bo korist od tebe, dragi moj grdobec? 

In glej ga zlomka, tukaj se razveseli. O, boš videla, kaj zmoreva skupaj. Vem, kaj počneš. Berem tvoje zgodbe. Spregovoril bom ljudem kdo in kaj sem, tvoje otroke bom učil o tem, da bodo razumeli. Pa še vse druge, otroke in starše. To bom storil. Učitelj bom. Namesto s kavlja, lahko visim s plakatov. Veš, tudi ti ne veš vsega. Ali nisi nekoč rekla...

Ja, ja, vem kaj sem rekla, pa ni potrebno, da to izve še ves vesoljni svet... skoči zdaj v tisti naš mačji boks in se že enkrat spravi v naš stari razdrapani avto. Prepričal si me. 

In on se namuzne. 
Seveda sem jo prepričal, kako je ne bi! 
Baje sem eno najintiligentnejših bitij na tem planetu (takoj za človekom, opico, delfinom in kitom!)
Celo hišnega psa prekašam v svoji bistrosti, pa je ne bi prepričal, ha! 
No, veste, v resnici bom rabil majčkeno več kot sem ji namignil....najprej..v tisti mačji boks ne bom mogel, razen če me misli odpeljati samo pol...ampak kdo bi o tem. 

To se je zgodilo pred 5imi dnevi. 
Potem je Odi v manj kot 120ih urah z ganljivimi gestami in malodane nezemeljsko nežnostjo prevzel prav vsako kapilaro slehernega od nas. 
Zdaj vemo. 
Nikoli več nič nič ne bo tako kot je bilo pred njim. 
O, Bog, kako zelo ga imamo radi...
In to je šele začetek. 





9. avg. 2014

Titanikov orkester

Kadar stopite v trgovino za male živali, jih boste nehote zaslišali. 
Če bi zaprli oči, se vam bi morebiti celo zazdelo, da ste na travniku, v bližini močvirja in ne sredi betonske džungle, umetne svetlobe in steklenih kletk. 

Če potem v trgovini sledite izvoru te imenitne zvočne kulise, jih najdete.
Čričke. Zapakirane v plastične škatle. 













Če mu oblečem suknjico, je prav takšen kot tisti murenček na mojem travniku. 
In ona, prav takšna kot ena mojih na travniku, čepi v kotu in zbira in izbira med vabili na svatbo. 

Le da je njihova usoda brez nadaljnega določena že vnaprej. 
So živa hrana za kuščarje in pajkovce. 

Pride oče z otrokoma, vzame dva paketa. 
Za nedeljsko gostijo, pripomni. 

Oni v škatlici pa igrajo. 
Tudi pri blagajni, igrajo. 
Ne bodo ušli, pa saj ne morejo uiti. 
Svojo snubitveno glasbo bodo igrali do konca. 
Kot Titanikov orkester, ki je vztrajal do zadnjega. 

V naravi nenehno poteka boj za obstanek. Sprejemam ga. In se vanj nikoli ne vmešam. 
Ampak trgovina z malimi živalmi ni naravno okolje, tukaj ne poteka naraven boj za obstanek, boja sploh ni, usoda je določena že vnaprej. 


Mi boš igral, ga vprašam. 
On in njegovi mi obljubijo enkratno glasbeno doživetje. 
Pa jih vzamem. 
Nenazadnje, saj veste, tudi na Titaniku so nekateri preživeli. 

Zdaj pa, musica maestro prosim! Naj se naše dolge in delovne avgustovske noči začnejo!  





3. jul. 2014

Zakaj ne jemo mesa?

V času, ko polovica ljudi nima službe in nima pojma, kaj naj sploh da v usta s tisto malo denarja, ki ga prejme, bom vsakršno sprenevadnje v stilu 'Mi pa tega ne jemo' označila za sodobno afnanje. 
Ker je pač tako, da si lahko srečen, da imaš sploh kaj za jest. 
In da obstajajo razni Hoferji, Lidli, Eurospini...in kaj je še tega. 

AMPAK. 
Z eno veliko izjemo - kategorijo hrane, ki je pravzaprav ne bi smelo biti - meso. 
Ker ne jesti mesa, ni prehranska preferenca kot to hočejo prikazati mnogi. 
Ne jesti mesa ni isto kot ne jesti bele moke, piti coca cole ali kaj je še teh stvari. 
Je nekaj bistveno bolj temeljnega. 

Pomeni zavrniti mučenje miljarde živali, ki trpijo na nam skrite načine. 
In nima nobene zveze s človekom in tem, s čim se kdo prehranjuje. 
Podobno kot preprosto ne jemo mačk, ne bi smeli jesti piščancev, kokoši, pujsov, krav...
O tem se sploh ne bi smeli pogovarjati. 
Kot se ne pogovarjamo, zakaj za kosilo ne jemo sosedovega hrbta ali stričeve noge. Razumete? 

To pišem kot nekoč strastna mesojedka. 
Ki si ni znala predstavljati življenja brez pršuta. Brez goveje juhe. Brez pečene piščančje bedrce. In hrenovk. In ki je na vprašanje vegetarijancev (čeprav izraza in kategoriziranja resnično ne maram, ga izjemoma uporabim) odgovarjala, da ne morem živeti brez mesa. Da je njegov okus pač nekaj, čemur se ne morem odreči. 
In pojma nisem imela, kako sebično, egoistično, vase zagledano je takrat zvenela moja izjava. 

Ampak zares, zares nisem imela pojma, kaj se skriva v notranjosti klavnic in rej.  
Zato danes vem, da sta nevednost in pomanjkanje informacij daleč največji problem, zaradi katerega se to dogaja.  

Ljudje so izgubili stik z živaljo kot takšno. 
Otroci mislijo, da so krave vijolične, da piščančki živijo v poli salamah, da krave same skačejo na police. Eno je, ko nekdo napiše - takole in takole je. Ti prebereš, lahko sočustvuješ, razumeš in to je to. Drugo je, ko to doživiš. Tega nikoli ne pozabiš.

Ko se pujs pred kolinami polula od smrtne groze,
tele obrne pred vrati klavnice in želi zbežati neizbežnemu, 
kura vrešči po dvorišču za svoje življenje. 

Ko poznaš žival v dno duše, kako zelo ljubi življenje, zaupa človeku, bije svoj naravni boj za obstanek. 
Ne, ni razlike med mačko, pujsom, kravo, bikom...zares je ni. 
Kadarkoli preverite pri meni, če želite. 

In veliko ljudi me potem vpraša, kaj pa sploh jemo. 
Ne, niti slučajno ne jemo kakšne 'fensi - šmensi' hrane v dragi vegetarijanski embalaži. 

Jemo preproste stvari -  fižol, grah, rižote, repo, korenje, peso, krompir, testenine...
Sploh ne znam točno razložit - pač kaj nam zraste in nekaj dokupimo. 
Ne kompliciramo, kar imam - dam na mizo in to je to. 

Nisem gurman. Nimam časa biti gurman. Pač nekaj pojemo. 

Za konec pa tisto, kar sicer ljudem največ pomeni. 
Njihovo zdravje. 
Bili smo pri pediatrinji. 
Ki ji dejstvo, da ne jemo mesa, prikrivamo nekaj let. 
Samo zato, ker želimo od nje objektivno sliko, neobremenjeno z morebitnimi predsodki. 
Po pregledu krvi naši juniorjev je letos ponovila, kar ponavlja že lep čas: Imata kri kot mlada zdrava bikca! 

In še - poznam meni drago osebo, ki je pred leti zbolela za rakom. 
Zdravila se je v Ameriki. Priznani zdravnik jo je sprejel na zdravljenje pod samo enim pogojem - da se odpove mesu, sicer zdravljenje ne bo uspešno. 
Naredila je, kar ji je naročil. Mislim, da je od tega 5 let. Nikoli več ne poskusi mesa. 
Raka je premagala. 

Svet je prenasičen s članki in literaturo o pozitivnih energijah, o pozitivnih mislih...pa naj pristavim svoj pisker. 

Hrana je vir energije. 
Najpomembnejši. 
Ali kdaj pomislite, kakšno energijo prejmete skozi meso, ki je bilo nekoč del živali, ki je trpela, umrla v smrtnem strahu na grozovit način, stisnjena nekje v kot? 
Kakšno energijo ste prejeli na ta način? 
Nobena žival ne 'da' svojega mesa kot navajajo šolski učbeniki, živalim vzamemo življenje, da dobimo meso. 

Pa res mislite, da se ta energija ne pozna ko ga zaužijemo? Poglejte svet okoli sebe. Odgovor je na dlani. 

Pred časom me je znanka okarala, zakaj krompir dajem sadim v plastične vreče za smeti, češ, da s tem onesnažujem okolje... odtlej vsakemu eko-pametnjakoviču ponavljam naslednje: 
Ne pridigajte mi o ekologiji s pečenim piščancem na krožniku! 
Kajti tam, tam se vse začne...








30. jun. 2014

Zakaj pobijate polže?

Poznam gospoda, ki vsak večer z motiko v roki na svojem dvorišču pokonča nemalo število rdečih polžev. Neka druga gospa polže v vedru dobesedno prekuhava na žgočem soncu, tretja jih nabada na ražnjič palčke, zapiči na vrt in z njihovim vonjem odganja ostale. Moja pokojna babica jih je solila in je tem bitjem privoščila dokazano dolgotrajno umiranje. 

In ugotavljam, da imajo potem takem tele polži z ljudmi cel križ. 
In ljudje s polži, vsekakor.  





Potem pogledam našo solato, poleg nje pa obilje bučk, paradižnik, pa kumare, blitvo, krompir, peteršilj, pa sončnice in vse tiste rože in seveda vse ostalo. 
Ob dejstvu, da ta naša solata živi v sožitju s kakimi 50, 70, mogoče celo večimi rdečimi polži, srnami iz bližnjega gozda, ušmi, vegetarijanskimi voluharji, celo divji zajec se je preselil ob nas odkar imamo kunce, moji bramorji mi ustrahujejo otroke hehe (lumpi, še zmeraj se jih bojita), pa sem se zadnjič vprašala, v čem je pravzaprav trik? 
Nikoli ne pobijem ne polža, ne voluharja, ne bramorja, pa nam leto za letom solata in ostala zelenjava že iz ušes raste! 
Ne, ne more biti vse samo v dobri karmi... 
No, tudi ni. 




















Zato zavoljo polžev - tukaj je nekaj mojih osebnih nasvetov, kako se znebiti polžev na vrtu oziroma kako ohraniti ustrezno razmerje z njimi na vrtu (beri - večina zelenjave nam, ostalo živalim), nekaj humanih in prijaznejših pa posredujem tudi iz najnovejše izdaje priljubljene knjige Miše Pušenjak - Zelenjavni vrt.   


1. Moje gredice niso nikoli popolnoma oplete. 
Med njimi je prava mera plevela, ki je izvorno nastal kot posledica pomanjkanja časa, danes pa je tam namenoma. In ta doza plevela pomaga. Kajti polž bo z veseljem pomalical regrat ali kaj drugega namesto solate. Morda celo raje. Takšna gredica je tudi bolj naravna, kajti nikjer v naravi ne boste našli restline, ki bo rastla v opletem prostoru, nezaščitena in na ogled vsem. Rastline so v naravi zaščitene druga z drugo. 





2. Gredice so zasejane mešano. To pomeni, da danes solato za kosilo nabiram med brokolijem, berivko med paradižnikom, kolerabica je tudi nekje vmes, peteršilj iščem med bučkami, blitvo pa med grahom, korenček med krompirjem, edino česen ima svojo gredo, ampak česen..ta ruski penicilin pravzaprav skoraj nima sovražnikov (izjema čebulna muha). Torej nikoli ne zasejem celotne grede z eno kulturo. In deluje. 



3. Polži imajo radi mačje brikete, brikete od kuncev, kokoši. Slednje sem odkrila nenamensko (ko so se mi sklede raztrosile). Se pravi, če ob robu gredice nasujete nekaj takih briketov, bodo jedli njih, ne vaše solate ali karkoli vas že skrbi. Polže sicer privlačijo žametnice, hoste, hren (M.Pušenjak), pa tudi rezina surovega krompirja, bananin olupek. Zato jih boste veliko našli na / v kompostu. Ravno iz tega razloga komposta ni priporočljivo imeti zraven gred. Tudi naš kompost je na povsem drugem koncu. 

Zgoraj našteti ukrepi brez nadaljnega zadoščajo pri nas. Spodaj pa je še nekaj namigov. 

4. Polži ne marajo bakra, po njem ne morejo lesti, namesto bakrenih trakov, ki jih lahko kupite v trgovini, lahko vzamete tudi ograjo iz pleha ali več starih žlebov recimo). 
V tujini so takšne ograje že praksa. Seveda so ograje drage, ampak koliko stane pa najnovejša obleka, ki ste jo kupili? Ali bencin? Ali počitnice? Prioritete pravim jaz. 
S takšnimi ograjicami potem ogradite posamezno gredico, potem je treba še nekaj časa vztrajno nositi polže ven, ker so znotraj ograje bili verjetno še majhni in jih niste opazili in čez čas jih nimate več. Spletna stran v Sloveniji: TRGOVINA , V TUJINI 
















5. Učinkovito se boste polžev znebili, če jih boste pobrali v vedro in odnesli v gozd recimo. 

6. Okoli gredic lahko posujete snovi, ki jim onemogočajo gibanje tja: kamena moka, žagovina, apnena moka (M. Pušenjak). Plast snovi naj bo debela za širino dlani. Plast obnavljamo, zlasti po dežju, da je učinkovita. Polže odvrača listje naslednjih rastlin: gozdna praprot, bezeg, vratič, preslica, rman, tuja ali klek. Naberemo listje in postavimo kot zastirko. Polže odrvačajo kalifornijski mak, črnika/nigella, kapucinke, glavinec oz. centaurea, kozmeja oz cosmos sulfereus, vrtni ognjič, iberis, grobelnik, suhe rože, čebula, česen, žajbelj, timijan. 

7. Med gredice zasujemo ali okoli gredic posujemo belo gorjušico (Sinapis alba), ki s svojimi izločki zadržuje polže stran od gredic (M. Pušenjak)

8. V veliko pomoč pa so seveda naravni sovražniki polžev. 
Boj za obstanek polži bijejo z ježi, krastačo, slepcem. 
Zlasti krastača je pri nas najmanj poznana v tej svoji vlogi. 
V Avstriji postavljajo celo hišice za krastače, jim urejajo vodne motive na vrtu. Krastače so namreč teritorialci, več let lahko živijo na istem območju, na noč pa lahko pojedo do svoje teže polžev. Če v spletne iskalnike vpišete FROSCH-und KRÖTEN-HAUS boste našli serijo idej, hišico brez težav izdelate tudi sami. 



















Vendar to pomeni, da če imate krastačo, ne prebadate kompostnega kupa z vilami pozno jeseni, ko si je ravno uredila prezimovališče v njem (isto velja za slepce), pred kresovanjem pregledate kupe, da v njih ni ježev, ko kosite z nitko, ste pred košnjo pozorni za njihova bivališča v živih mejah. Skratka, tudi zanje je treba skrbeti. 
Mnogo ljudi si v boju s polži omisli račke. Enostavneje je imeti krastačo, verjemite. Boste račkam naredli ribnik, ki ga potrebujejo? Boste zanje skrbeli tudi pozimi? Trgovina z račkami baje iz slednjega razloga raste. Vendar opozarjam, je živo bitje. Kot pes. 

Narava ne pozna instant rešitev. 
Ni recepta iz danes na jutri. 
Je le danes ZA jutri, letos ZA drugo leto. 
Narava je najboljša učiteljica. 
Ne kljubujte ji. Živite z njo. Pa bo! 

10. jun. 2014

Pa se jata na ogled postavi...

Pa se jata na ogled postavi, v sliki in besedi, drug za drugim, zdaj vsak takole pravi: 

''Slepi potniki bili smo mi, razumite to dobesedno vi! 
V trebuhu tičali smo več kot 30 dni, na plan prišli smo tiste vroče junijske dni. 
Zdaj vsi držimo pesti, da se zgodi, po nekaj zapletih, da vsak preživi. ''























Lump ime dobil sem jaz, da ga zaslužim, povem na glas. 
Preganjam druge, pa vendar brez njih ne gre. 
V družini pravijo, da kompromisov pri meni delati se ne sme. 
Na eni strani ograje zdaj tičim, da drugim kuncem ran na hrbtu ran spet ne naredim. 



Sem majhen mojster prevarant, sem vse okoli prenesel, da nisem fant. 
Najbolj prijazen in cartljiv, da vsi so veseli, da so me vzeli, da sem danes živ. 
V resnici svoje muhe imam. Ko kunčica mlade je skotila, mi je s tem nadlogo naredila. 
Sem vrgel ven jih iz brloga, tega mi ni treba, s tem sama je nadloga! 
To tisti so zapleti zdaj, zaradi katerih v očeh ljudi zdaj manj prijazen imam značaj. 
Nič ne de, ko prideš ti, prinesi mi korenček, boš videl, nisem tak kot se zdi. 




Brez posebnosti sem jaz, kot rjava barva, neopazen, grem skozi čas. 

V družbi vseh brez težav zdržim, še mačkov se ne bojim





Mački pred časom na glavo obrnili naš so svet. Ko smo jih sešteli, bilo jih je naenkrat 5. 

Boter smrti eno si je vzel, naredili pakt smo z njim, kdo ve, kako pa on je štel! 
Bella, ki črna je vsa, izkušena je mačka ta. Obožuje hišo in ljudi, po mačje, dokler njej se fino zdi. Najstnica je Mau, le ven si želi, angleški vzor- noter in zunaj, zanjo pravšen se zdi. 
Nomi in Aisi balkon si delita, srečna na zraku, pa vseeno najraje v posteljah spita. 





































Tale skupina hecna se zdi. Ko raca zaplava, puran dere se za tri!
Kajti v skupnem gnezdu bili so vse dni, zdaj puran ne razume, kako njemu zaplavati ni, medtem ko raca ves dan v ribniku čepi. 
Skupina invalida ima, ki bolje rihtati kot vsi skupaj se zna. 
Zdaj svoji vrsti je v ponos, človeku sledi..in kletke od blizu treba videti mu ni. 

























One poznajo. 
Kletko in dren. 
Borbo za kruh, gnoj in ves gnev. 
Ko končno za trenutek je zanje rešitev prišla, s katero bi podaljašale za mesec življenja ta, je rejec moral seliti svoj rod, prišli smo, odpeljali jih odtod. 




Na novo začele so svoje življenje. 
S travo in soncem in žvrgolenjem. 
Po tednu dni jih prepoznati več ni, čistijo druga drugo, sledi o kljuvanju med njimi več ni. 
Večerni sprehodi, brskanje v travi, prašne kopeli in vsi ti rituali. 
Življenje je lepo, pokazali smo jim, zdaj one so na vrsti, za lekcijo njim! 

''Živite v zmoti, ljudje prečislani, ni trapaste kure, trapasti ste vi, zemljani. 
Vso moč in dosežke nosite v rokah, a toliko nesreče prav pri vas!  
Želite leteti, a nam režete krila. 
Želite svobodo, nam delate kletKe, vežete, režete kljune, pristrižete vse, vzgajate vaše trapaste kure. 
Vsaka od nas svojo dušo ima, poznam te, ti človek, brez srca. 
Lahko je kupiti bedro za tri, ne da bi vedel, kakšna zgodba v ozadju stoji.
Me smo rešile svoja življenja, zdaj učile to družino bomo do konca življenja.''



In ker nič zastonj ni, dogovor se rodi.  
One učiteljice naše bodo za vse žive dni. 
Moje otroke učijo, kdo in kaj so, o svetu drugačnem, kjer ni prisotno zlo. 
Moje otroke učijo, da življenje je dar. 
Tvoje, moje, njegovo, to ni nikogaršnja stvar. 
Moje otroke učijo, da nobene potrebe ni, da mi njihovo življenje vzeli bi mi. 

To videti  - umetnost je vsa. 
Naj nam bo jasno, življenje je kruto, ni zgoraj opisana pravljica!  
Vi imate v rokah, škarje, platno in moč, da presežete lastni egoizem in ga vržete proč. 
Poberete ptico, posvojite kokoš, vzamete pujsa, ne jeste mesa, ne zdaj, ko vam jasna zgodba je vsa! Izgovora ni, stopite čez most, na drugo stran, tukaj, ki zdi se norost. 
Veliko bo lepše, še slutite ne, naj se tudi pri vas nova zgodba začne!  




27. maj 2014

100 REŠENIH KOKOŠI

Brez nepotrebne sentimentalnosti, z jasnimi argumenti in s ponujeno roko rejcem ta trenutek nastaja pravno-formalna institucija Za zaščito rejnih živali KOKI. Če delite iste misli, vabljeni, da se pridružite tukaj: Za zaščito REJNIH živali Koki.  Če smo jih V 72 urah rešili več kot 100, je mogoče vse. 

In ker ima vsaka zgodba svoj začetek...izvolite: 

VSE JE REŠILA ENA SAMA KOKOŠ

Bila je kriva tista deževna majska nedelja, ki smo jo izbrali, da se odpeljemo k človeku, za katerega smo izvedeli, da mora v manj kot tednu dni prodati več kot 100 starih odsluženih kokoši nesnic in še nekaj drugih rejnih živali, ker se mora seliti. 
Naša majhna jata je potrebovala petelina, sedmi čut pa mi je govoril, da moram na prav ta naslov.

In...


Tole je kunec (pogovorno kar zajček). 
Ne morete si kaj, da vam ne bi bil všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njegova vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev. 


Tole je račka. 

Ne morete si kaj, da vam ne bi bila všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njena vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev. 



Tole je puran. 

Ne morete si kaj, da vam ne bi bil všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njegova vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev. 






In tole je odslužena kokoš nesnica (stara kura v pogovornem jeziku). 

Je grda, stara coprnica, s predolgimi kremplji, čudnim kljunom, trdoživim pogledom.

Ne, nje ne morete imeti radi. Kakšnih grozljivih dejstev je deležna njena vrsta v industrijski reji vas pravzaprav ne zanima. Kura je kura. 



V vas ne bo vzbudila prej omenjene nežnosti, otroci je ne bodo želeli pestovati, ne bo v okras na dvorišču. 
Kajti potem ko je 18 mesecev dan za dnem v kletki po imenu baterija (zato baterijska reja) nesla jajčka, je šla na razprodajo, ker jajčk ne nese več vsak dan. 
Njeno meso je sedaj stranski produkt reje kokoši za jajca.  

Ona pripada tistemu, ki želi poceni kokošjo juho (njeno življenje je na prodaj le za 0,60 eur), hrano za psa, sokola ali nekaj tretjega. Ne boste je našli pri družinski hiši z vrtom. 









Ampak, kaj pa, če je lahko drugače?

Vrnimo se k uvodu. 

Ko smo se pripeljali h gospodu, smo jih zagledali. 
Pri njem s bile v ograjenem prostoru zunaj, zraven novejše jate kokošk, račk, zajčkov. 

In v sredini je bil hlod s sekiro in krvjo. 
Gospod je razložil, da te stare kokoši redko sploh kdo kupi, če pa že, pa želijo, da jih on prej zakolje in očisti ter da v vrečke, da jih kupci potem samo odpeljejo. 
Prejšnji dan jih je tako klavrno končalo 25. 

S cmokom v grlu in z največjo mero strpnosti, potrpežljivosti, umirjene energije smo z možem in otrokoma zbrali 3 - naključno, z izjemo skljuvane in krvave, ki jo danes imenujem princesa. Slednjo smo vzeli namenoma. Sedli smo v avto. 

In ko smo se že skoraj odpeljali, preden sem zaprla vrata, je z vsem sunkom in zamahom pritekla še ena. 
Bilo je kot bi rekla: ''Heej, kaj vi že greste? Kaj pa jaz? Kaj pa me ostale?'' 

Sliši se hecno, ampak ta kokoš je rešila ostale. 

Takrat sem pogledala moža, ki je rekel, da če želim, lahko vzamemo še njo. 
Stopili smo iz avta, ona pa se je že pomešala med ostale in nismo več vedeli, katera je. 

Odpeljali smo se. Brez nje. 
In zgodbo sem želela zaključiti z mislimi, da tako pač je na tem svetu in da se pravzaprav ne da ničesar narediti.  

Moj mož, večna protiutež meni lastnega pesimizma, je dejal: 
''Zmeraj obstaja rešitev. Če imaš denar in prostor, se da rešiti. Kupiš in odpelješ jih. Preprosto je, Ksenija. Ampak mi nimamo ničesar od tega. Mi še položnic nimamo plačanih. Mi ne moremo.'' 

S tem stavkom pa je zgodba krenila v pravo smer. 
Začela sem verjeti, da rešitev obstaja. 
Mi res nimamo ne denarja, ne prostora za vse, ampak če najdem ljudi, ki imajo denar in ki imajo prostor, lahko živali rešim. 

S to mislijo sem zaspala, se z zgodbo prihodnji dan obrnila na Jadranko Juras, ki je za pomoč prosila preko fb omrežja (njeno objavo je delilo več kot 200 ljudi!).








Obrnila sem se na vsa možna društva za zaščito živali, vegetarijanske skupine in zadeva je stekla sama od sebe. Prejela sem več kot 300 klicev ljudi, ki so želeli pomagati. 
Z družino nismo jedli, nismo spali, vendar smo po 72 urah agonije in obsednega stanja pa smo imeli dom za vse kokoši. 

Prvih 15 je po zaslugi gospe Irene Šef, ki ima v oskrbi kunce, romalo na Dolenjsko, 20 jih je romalo k Tanji na Rifnik, 35 jih je posvojilo Društvo za zaščito konj, 10 jih je posvojila mariborsko srce za živali Aleksandra Mori, 10 upokojeni mesar iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ostale princeske so ostale meni. 
V vsej norišnici sem odpeljala zraven tudi eno mojih 3 rešenk, ki jo sedaj na vse pretege iščem. 
Večina posvojiteljev mi je primaknila tudi del financ zanje. 
Posebna zahvala pa gre lastnici trgovine Kakadu (Ksenji Klepec Šimenc), ki je za 'reševalno odpravo' posodila svoj prostornejši avto in pokrila potne stroške za prevoze kokošk. Kokoškam v poklon, če imate otroke, kupujte pri njej.Ima veliko srce.    

O vsakem posvojitelju sem se prepričala na lastne oči. 
Želela sem vedeti, da bodo kokoši prišle v prave roke. Da ne bodo prišle iz dežja pod kap. 
Dostavljali smo jih v izposojenih industrijskih kletkah, namenjenih za prevoze kokoši. 






Še najbolj me je ganila izjava upokojenega mesarja - posvojitelja več kot 10ih kokošk. 
Dejal je: 
'Šolal sem se za mesarja, delal sem kot mesar. Potem sem doživel možgansko kap. 
Danes pravim, da se je možganska kap Božja kazen za vse, kar se slabega storil živalim v klavnicah, ko sem se učil. 
Ampak moral sem preživeti. 
Živali, ki jih danes vzamem k sebi, so zame terapija. Da se odkupim. In z njimi ravnam najlepše. Ker to si zaslužijo.''

Če se za žival zavzame človek kot jaz, ki ne jem mesa, ne pohodim polža in gosenice nosim v gozd, potem je to ena stvar. Če se za žival zavzame človek, ki jo je nekoč klal in se je spreobrnil, potem je to referenca, ki ji ni para. Njegova izjava je objavljena tudi v prispevku, ki ga je posnela TV Slovenija za oddajo O živalih in ljudeh - na 17. minuti je zgodba o kokoškah: 
http://ava.rtvslo.si/predvajaj/o-zivalih-in-ljudeh-oddaja-tv-maribor/ava2.174278367/)








Sedaj so vse kokoši na varnem. Teh 100. Takole se crkljajo pri nas na sončku. 










Jaz grem naprej. Po 'donkihotovsko' Pot je končana, potovanje se začenja - v upanju, da to ne bo boj z mlini na veter. 

V postopku je ustanovitev Zavoda za zaščito rejnih živali - Koki. 

Z vsemi sredstvi, ob zagotovljeni medijski podpori in finančnem botrstvu posameznikov bom dan za dnem iskala prostor, opuščeno kmetijo za najem, za začasni dom poškodovanih, odsluženih rejnih živali. 
Povezovala in obiskala bom ljudi, ki že danes skrbijo za rešene rejne živali in se trudila s pridobivanjem sredstev zanje.  

Predvsem pa je skrajni čas, da s pomočjo posameznikov, podjetij ali države uredimo zavetišče za rejne živali.

Do tedaj sem za dobro živali kadarkoli na voljo na telefonski številki 051.321.200. 
Če imate predlog, poznate primerno opuščeno kmetijo, poznate primer živali, ki je potrebna pomoči, pa morda kmet nima denarja za njeno oskrbo, pokličite, pišite. Rešitve obstajajo!

Potrudila se bom po najboljših močeh. Pravzaprav potrudili. Ker zdaj v tem nisem več sama. Sem pa do konca življenja odločena: 

''TUKAJ IN ZDAJ, Z OBLJUBO ZA VEKOMAJ, BOM GLAS TISTIH, KI JIH NIHČE NE MORE SLIŠATI, IZRAZ BOLEČINE TISTIH, KI JIH NIHČE NE MORE VIDETI.'KAJTI, KO JIH BOSTE SLIŠALI IN VIDELI, BOSTE RAZUMELI. TO SE NE BI SMELO DOGAJATI. NE NA TAK NAČIN.