Mačja zgodba 1. del

O moji ljubezni do mačk morate vedeti naslednje. 
Če bi se iz grmovja ob potočku nemočno oglašali pujsi in mi potem sledili domov, bi se tale objava imenovala Pujsi.
In če bi se mi okoli vogalov hiše z ogromnimi trebuhi obotavljale krave, bi objava nosila naslov Kravja zgodba. 
Zdaj, ko mi poti niso prekrižali ne eni ne drugi, temveč mačke, je mačja zgodba. 
O njih peterici. 
In to ne zato, ker sem kakšen poseben ljubitelj mačk. 
Temveč zato, ker se trudim, da ne odrečem pomoči živali, če jo le pravočasno zavoham. 
Kronološko gledano je bila prva naša Mau. 

Ko sva z najmlajšim od otrok kolesarila do trgovine, sem ob potoku zaslišala mijavkanje. 
Ko sem se ustavila, je takrat štiri mesečna mačkica pritekla k nam. 
Sva jo pocrkljala, da greva dalje. 
Se odpeljeva, ona pa teče za nama. 
Jo dvignem in nesem nazaj k potočku.
Pa ona spet teče za nami. 
Se odločiva, da se v imenu ljubega miru odpoveva kolesarski turi in obrneva smer.
Pa ona spet teče za nama. 
In ker smo bili malo hecna kolesarska druščina z mačjim tekačem, sem jo vzela v naročje in posadila v košaro na kolesu. 
Pa je šla - ne več ob nas, ampak z nami. 
Po poti sem vprašala dve ženici, če je njuna. 
Pa mi je bilo hitro žal vprašanja, ker imata vsaka po pet takih doma in bi skoraj dobili še njihove. In tako je ostala pri nas. Čeravno se nam zdi, da sedaj vemo, kateri hiši pripada. 
In jim dolgujemo pojasnilo, da smo jim pred kakšnim letom verjetno 'sunili' njihovo mačko. Ampak, v bistvu je ona sunila nas, sunila nam je mir in dneve, ko smo hišo brez slabe vesti še lahko zapustili za več dni... Tako je Mau postala naša, bolje rečeno moja crkljanka. 


Če smo jo najprej namestili v garažo, si je prej kot v tednu dni svojo pot utrla v prav vsak prostor naše hiše. In s svojo prikupno samosvojo naravo zlezla prav v vsako našo kapilaro. 
Ujela je naš ritem. Spala je pri meni. 



Jedla je z nami in takrat kot mi. 
Sprehajala se je na povodcu, z nami hodila na obiske na Štajersko. 



Zaradi nje smo ugotovili, da obstaja celo vegetarijanska hrana za mačke (Amicat), na katero Mau prisega še danes. In bi jo bržkone še zmeraj jedla, če bi ostala edinka. 
Ker je omenjena hrana namreč draga. Mi pa revni. Za enega je, za vse ni. 

Potem sem se nekega dne pripeljala iz dela. 
In ko sem zaklepala avto, se mi je zazdelo, da sem na vogalu hiše zagledala črn košat rep. Misleč da bom priča kakšnemu gozdnemu plenilcu sem se polna pričakovanja in s fotoaparatom v roki priplazila za vogal. In tam je bila in mijavkala črna izkušena mačja lepotica z ogromnim trebuhom. 

Zgledalo je, kot da je pojedla žogo. 
In ja, kadar žensko v šali vprašamo, če je pojedla žogo, to pomeni samo eno. 
In tudi pri mački pomeni samo eno. 
Da kmalu ne bomo imeli opravka z samo eno mačko. 



Kaj mi je bilo drugega storiti kot da sem z njo nesebično podelila brikete naše Mau, ki jih je zmazala na dušek. 
In od takrat se od nas ni odmaknila. 
Čepela je na stopnicah naše lope, se vsak večer odpravila na večerni sprehod v gozd in trikrat na dan čakala, da sem ji prinesla hrano. 
In tako smo imeli eno zunanjo in eno notranjo mačko. 
Dve mački, za katere smo uporabljali dvojna merila. 
Ena je imela našo naklonjenost in vso svobodo zunanjega sveta. 
Druga je imela vso našo ljubezen in komoditeto notranjega sveta. 

Ko sta se spoznali, je njuno srečanje zaznamovalo glasno pihanje in renčaje naše prve Mau. Zaključili smo, da bo tako tudi ostalo. 
Vsaka na svojem, obe pa naši. 
In glede na to, da preživimo isto količino časa zunaj kot noter, bosta topline deležni obe. 

Potem nekega dne črne mačke, danes logično poimenovane Bella, ni bilo na spregled. 
Vendarle smo bili malo zaskrbljeni, saj je svojim ritualom (hranjenje, sprehod, počitek) zvesto in natačno sledila. 
Ko se ni prikazala niti popoldan, me je prešinilo, da je morda v lopi. 
In sem sklenila, da lopo odprem in pogledam, kaj je na stvari. 
Vstopila sem noter. Nič. Tišina. 
Potem sem jo poklicala. 
In pritekla je izpod desk nedaleč stran od mesta, kjer sem stala, me ovila z repom in čakala na hrano. 
Na mestu od koder je prišla, sem v stari odejici zagledala majhne mačje gmote, stare nekaj ur. Bila sem ganjena. 
Rojstvo novega življenja je zame nepopisen čudež, pa naj gre za miši, mačke ali kačje pastirje. Ali pa ljudi. 
Preprosto. Čudež je. 

In v njene male čudeže se nismo vtikali, priskrbeli smo ji hrano in vodo in prepustili, da se mačja družinica rihta po svoje. 
No, bilo pa je tako, da mi smo jih že pustili pri miru. 
Ona pa nas ne. 
In tako je čez kakšen teden ali dva začela mijavkati. 
Ni bilo zaradi hrane. 
Ni bilo zaradi potrebe po crkljanju. Ni klicala samca.
In po pravici povedano se nam niti sanjalo ni, kaj jo pravzaprav muči. 
Vidno je bila nezadovoljna, več časa kot bi po moji presoji smela, je preživela zunaj, pred lopo, ležala ob naših nogah in mijavkala. 
Neprestano hodila za nami. 
In mijavkala. 
Nekaj je nepreklicno in takoj želela od nas. Mi pa nismo razumeli, kaj. 

In potem  je neko sredo več ur namesto pri mladičih prebila z mano. 
Ko sem pospravljala hišo, je skočila na okensko polico naše 'Ledene' sobe. 
In zrla noter. 
Sem ji odprla okno. 
Da ustrežem prav vsaki njeni muhi. 
V upanju, da se bo vendarle potem čimprej vrnila k mladičem. 

In takoj ko sem odprla okno, je planila noter. Naredila krog po sobi. In naredila tisto, kar sem čakala ves dan. Nemudoma se je vrnila v lopo. K mladičem. Pamet človeška, pa razumi, kaj je želela mačka. Tisti trenutek me ni zanimalo. Šla je nazaj k mladičem. Če bo z njimi, bo vse dobro. 

Potem pa je minila manj kot minuta, ko se je znova prikazala iz lope. 
In nekaj je imela v gobcu. 
Sklepala sem, da miš. 
In s to mišjo v gobcu je stekla nazaj k hiši, skočila na okensko polico in spet nazaj v hišo, v sobo, ki sem jo odprla. Ko sem pristopila bliže, je bilo vse nenadoma tako zelo jasno. 

Seveda, ni bila miš tisto, kar je nosila v gobcu. 
Bil je eden njenih mladičev. 
Ki ga je še preden sem se dodobra zavedla odnesla v škatlo z rokavicami, ki je bila v kotu. Delo sem ji potem olajšala. Druga dva mladiča sem iz lope z rokavicami prinesla jaz. 
In vsem skupaj sem na hitro izrezala kartonsko škatlo s čisto odejico. 





Kako se mi ni posvetilo prej. 
Prepozno odločitev sem obžalovala v trenutku, ko sem videla, da so od najmanj peterice malih ostali le še trije mačji mladiči. 
Kako sem lahko pozabila, da sem pred časom fotografirala iztrebke dihurja ali kune v bližini lope. In logično je bilo, da je mladiče želela prenesti nekam na varneje. Ampak nismo je razumeli. In tako je ta izkušena mačja mama svoje mladiče preselila na varno in toplo. 

Spet smo oblikovali nov ritual hranjenja in prav nič se ni pritoževala, da ji je od vse svobode ostal samo še večerni izhod - sprehod v gozd in nazaj. 


















Mladički so rastli. Mi z njimi in ob njih. 

Od tega je na današnji dan minilo skoraj 5 mesecev. 



Čas vmes so zaznamovala naša prizadevanja, da bi se obe mački (Mau in Bella) sporazumeli in živeli skupaj, ne ločeno. 
Prizadevanja so bila in so še po tolikem času zaman. 

Uspešnejši smo bili pri Bellinih mladičih. 
Mau, ki je sprva nanje renčala in jih pihala, je najprej sprejela najstarejšega in edinega samca, imenovanega Ajsi (izpeljanka iz Bajsi). In ko je sprejela njegov vonj, sta bila vonja preostalih dveh logično nadaljevanje. 

Res je, da si jih je nekoliko podredila, vendar so oblikovali zgledno druščino. Ki obožuje makarone. In sir. In tudi konzerve.  
Zdaj mačkice vse po vrsti z izjemo Scuhe čakata sterilizacija in kastracija. 

Novi dom ji ta trenutek ne čaka nikjer.  
Ali pač;)? Kaj pravite? Da je prav tista mačkica pravi karakter za vas? 

Druga stran življenja na vasi 1. del

Čeravno življenja na podeželju za nič na svetu ne zamenjam z življenjem v mestu, pa ima življenje na deželi zame tudi tisto drugo plat. 
In ta druga plat presenetljivo ni skrita. Je pravaprav vsem na očeh. 
Pa vendar ostaja v vsej svoji razkritosti ali prav zaradi nje marsikomu neopazna. 
Človeka na podeželju najprej prevzameta mir in tišina. 






Dovolj je, da s kolesom ali peš zavijete na eno od številnih poljskih poti in že boste priča čudovitim sončnim zahodom. 


Ob pogledu na stare kmečke stavbe se vam bo zazdelo, da so pravkar izstopile iz tistega Cankarjevega romana, po katerem ste segli v srednji šoli. 



Psi mahajo z repi in z laježem opozarjajo na vsiljivce, mačke se z mladežem podijo pod kozolci. Liščki kradejo sončnice.


In ne potrebujete niti veliko potrpljenja, da vse skupaj ujamete v fotoapart in v trenutku zabeležite eno najlepših kulis kmečkega življenja - življenja kot je nekoč bilo.
In je v zahodnem svetu redka dobrina, ki se iz roda v rod prenaša zgolj še preko retro sestavljank in otroških slikanic in zgodb.

In  zares si želim, da bi znala videti to, samo to. 
Da bi lahko izključila senzorje, ki jih imam vgrajene pomotoma, tiste senzorje, ki so, preprosto in odkrito povedano, moja značajska napaka. In sem zaradi njih tudi sama napaka v sistemu.  

Kajti v trenutku, ko me stari, že razpadajoči zidovi hlevov z značilnim vonjem in z vso nepopolnostjo zaradi katere so pravzaprav popolni, povsem prevzamejo, pride na plano. 




Zaslišim prestopanje krav. In kovinski zvok verige. 
In skozi majhno okno pogledam noter. 



In ona, ki ni videla, ne vidi in nikoli ne bo videla modrine neba našega planeta, mi pogled vrne. Brez izjeme, vedno me stisne. 
Tako težko ji pogledam v oči. 
In zato pogledam stran. 
Ker včasih je treba stvari reševati pragmatično. 
Ne zmorem nositi in nase prevzeti vso breme krivic, ki jih človeštvo izvaja nad drugimi bitji tega planeta, ko jim jemlje svobodo. 
Zaradi nevednosti. 
Takšne in drugačne. 
Ne zmorem, ker ne morem storiti ničesar.  
Oziroma vse, kar storim, ni dovolj. 
Kajti dejstvo, da ne jemo mesa, v tem trenutku njej in samo njej ne pomaga. 
To, da o tem pišem, njej in samo njej ne pomaga. 
In četudi bi lahko pomagala njej, ne morem pomagati milijonom ostalim. 
Vem, da obstaja upanje. 
Nisem pa prepričana ali bo napaka, ki jo bo sistem javil takrat, dokončno nepopravljiva.

Zgodba o Koki (3.del)

Živalske peripetije ali 'nijedna kuča nije tijesna, ako familija nije bijesna'.

Začnem z zgodbami od zadaj naprej ali kronološko lepo po vrsti? 
Nič, gremo od aktualnega nazaj. 
Človek bi rekel: Kaj pa gre lahko narobe, če imaš namesto ene, dve kokoški? Zanimanje za jajčka od Koki je tako veliko, da bi lahko imeli celo farmo in ne samo dve, torej? Hraniš eno ali dve, bistvene razlike ni, hišico pa tako ali tako že imamo. 

Še preden smo štartali do Maribora, smo lepo pregradili trenutno hišico - pregradili smo notranje gnezdo - na dva dela, nastavili dve skodelici, dve posodi za hrano, da jo bo čakalo vse pripravljeno. 

In smo se peljali. V soboto. Via Maribor. Po še eno kokoško iz iste jate na kmetiji dobrega gospodarja. Do kmetije niti prišli nismo, ker nas je že čakala, pri mojem očetu, torej dediju. Njegovo vzhičenje in nestrpnost včasih ne poznata meja. 

Da kura ni enaka kuri, smo ugotovili že ob prvem stiku. Ima malo drugače oblikovan greben, je precej bolj temperamentna in manj vodljiva kot Koki. In glasna. In se ne pusti božati. 
Pa je vseeno šla. Z nami. Na avtocesti eni vozijo prikolice, drugi surfe, tretji kolesa, eni konje, mi pa kokoš v kartonski škatli. In življenje je lepo:) 

Pridemo domov in najprej Koki spustimo iz njenega ograjenega kotička pod orehom, da se lahko sprehodi do svoje male grede. Novo kokljo pa damo v ograjen kotiček pod orehom, da se navadi, sprosti. 

Bila je mirna sobota, kjer so v vasi daleč najglasnejši moji otroci, ko se podijo okoli hiše. 
Bili.
Do sedaj. 
Dokler naša Koki ni zagledala nove koklje. Posnetka nimam, slike niso nastale, ker je bilo vse hitro, ponavljala pa srečanja raje ne bom:) 
Ko-kiiii-ki-ki-kooo-ko-kooo v najvišjih oktavah z obeh strani, gledamo in poslušamo (verjetno še tisti 5 km oddaljeni sosedje), nakar naša Koki napade novo kokljo, čof-puf- jo scufa in dokler ju ne ločim, izpuli zajeten kup perja iz njenega grebena. Pa je v trenutku šel po vodi ves načrt o skupnem sožitju med njima. 
Kaj naj bi drugega naredili kot da smo ju ločili vsako na svojo stran in začeli s pripravo začasnega zasilnega doma za novo kokljo, jah, kje pa drugje kot v garaži. In slika je tudi že znana, kajne? Le da smo zdaj že izurjeni in jo postavimo veliko hitreje,haha. 

Spet dilema, kaj narediti? Odpeljati nazaj na kmetijo in razložiti,da se kljub temu, da sta še pred dvema mesecema rastli skupaj, koklji ne razumeta? Da je naša koklja med tem časom postala mali patriot, kraljica, ki ne potrebuje in ne prenaša nikogar? Potem ko se nova koklja nikakor ni pustila prijeti in uloviti izpod grmička in smo zaradi glasnega kokodakanja postali sobotna atrakcija v vasi, smo bili nad slednjo odločitvijo trdno prepripračni. Jutri roma nazaj v Maribor. 

AMPAK, ja, in zmeraj je nek ampak. 

Vse dokler je nisem končno ujela, da jo odnesem v garažo. To malo kričečo kokošjo gmoto sem prijela v naročje. V hipu je utihnila, me pogledala in obmirovala. Vsi začudeni, kaj se dogaja, kaj sem ji naredila, smo nemo zrli v prizor. Sem se usedla na stol, ona pa me je umirjeno gledala, naslonila glavo in zaprla oči. Kot da bi hotela reči, da je samo utrujena in prestrašena.

In je seveda spet nekaj posebnega:). Drugo jutro je znesla jajček. In potem še enega. 
In danes ji postavljamo čisto njeno rezidenco. Z njenim vrtom. 

Ker nam je zgodba pravzaprav že znana. In očitno pri nas pravilo. 
Sem vam že pripovedovala o tem, da imamo 5 mačk, ki v hiši živijo ločeno oziroma v razmerju 4 proti 1? 

 Kot pravi moj deda, sedaj pradeda: 'nijedna kuča nije tijesna, ako familija nije bijesna' , pri nas pa, pri vsem prostoru, ki ga imamo, kmalu ne bomo imeli več prostih sob, če bo šlo tako naprej. 

Še dobro, da sta otroka rojena drug za drugim, tretjega si po toliko letih iz tega razloga ne upam imet:) 

Zgodba o Koki ( 2.del)

Zgodba o Koki (2.del) ali kako iz nevedneža v poznavalca. 

Če vas takole na hitro povprašam, da mi naštejte vsaj pet stvari, s katerimi bi nahranili domačo kokoš, bi šlo? Ko nas je z njo presenetil naš dedi, moj oče, mi kljub vsemu nismo imeli pojma. 
Stala je tam sredi garaže s skodelico vode. Breme izpolnjene želje ni vedno lahko. Nisem je upala prijeti, nisem vedela, kaj je, nismo imeli nobenega bivališča zanjo in sploh, zajela me je panika - smo pripravljeni nanjo? So me bile samo besede? Jo peljemo nazaj kmetu, od koder je prišla? 
Včasih se človek odloči pravilno. Vzeli smo jo s seboj. 
V kartonski škatli je romala z nami, tokrat v drugo, pač našo garažo. 

Tole na sliki je bilo njeno prvo zasilno bivališče: narejeno iz lestve (na A), obloženo s kartonom (ja, pri našem poslu nam kartonskih škatel res ne manjka:), noter smo dali nekaj sena, pa eno desko za stopničke. In hrana? Znanje je s pomočjo googla bliskovito rastlo: trava, detelja, kruh, krompir, makaroni, semena...in vse smo pravzaprav že imeli. 

In potem, drugo jutro, je sledil - z našega zornega kota - čudež. Čakal nas je jajček. Še topel. Podajali smo si ga med seboj kot bi bil zlat, he,he. In ga zvečer ob takrat prvi berivki in redkvici smo ga razdelili na 4 kose in pojedli. Bil je - kako pa drugače - najboljši. Svež, z lupino, ki jo le s težao odlupiš in lepo rumeno barvo. 

Projekt izdelave njene hišice pa je trajal skoraj 10 dni. Narejena je iz mize, mreže, palet, iverk, pokrita s tegolo in je stala manj kot 40 eur. O podrobnostih ne bom. Smo se pa namučili. Še veste, kako se 'šraufa' na roko, brez električne in druge opreme? Pomagali smo vsi. 

 

In v svoji rezidenci danes Koki samo spi. Sicer ima velik ograjen prostor, ki si ga je sama izbrala (pod senco oreha). In kadar smo zunaj mi, je tudi ona in ima svojo gredo, s svojo solato. In če sem se še pred slabima dvema mesecema spraševala tisoč in eno stvar, je danes popolnoma drugače. Ne le, da jo crkljam, božam, pokličem po imenu, poznam celo njeno najljubško vrsto trave, ji spregledam številne deževnike, kobilice, žužke, ki jih v naravnem boju za obstanek poje, samo zanjo prekopljem del njive za 'kališanje' in na sploh: imam jo rada. Želim si, da se z nami postara. Želim si, da ji je lepo. 

Zgodba o Koki (1.del)

Zgodba o Koki ali zakaj ne maram izraza 'hišni ljubljenček'. 

Naša kokoška po imenu Koki je pravzaprav v slabih dveh mesecih svojega bivanja pri nas postala prava atrakcija. Iz mojega pisanja se vam bo morda zdelo, da je nekaj posebnega: hodi za nami, je nam iz roke, pusti se crkljati in nositi. 

VENDAR, naj vas ne zanese v to smer razmišljanja. 
Ona ni čisto nič posebnega. 
Je samo takšna, kot so vse ostale kure - če povem po domače. 
Le da jih več miljard po svetu nima možnosti, da bi se razvile in bile to, kar so. 
Le da jih mi - ki delimo živali na te in one, ne vidimo, kako živijo svoje nikogar vredno življenje, podrejeno kapitalu. To je naša Koki, ena izmed njih. Nič drugačna. Nič posebnega. 
Le da je pri nas enokovredno in spoštovano bitje, ki ga sprejemamo z vsemi muhami, dobrimi in slabimi dnevi.

V zgoraj napisanem se pravzaprav skriva tudi razlog, zakaj smo jo dobili:) Ne glede na svojo konvencionalno naravo, obožujem facebook in sodobne komunikacijske poti. Zakaj? 

Informacija se dandanes s svetlobno hitrostjo razširi v sliki, besedi in filmu. Dejstva in stvari, ki so bile dolgo zamolčane in očem skrite, pridejo na plan. Hočeš ali nočeš. Nekoč nekje naletiš na fotografijo, filme posnete s skrito kamero itd..Koliko od vas je kdaj obiskalo klavnico? Pogledalo tam živalim v oči. Videlo industrijski obrat mesnopredelovalne industrije? Ali se sprehodilo med kokoši v reji, v kletkah. Kakorkoli, te informacije so me šokirale, ganile in preprosto povedano, ozavestile. In na enem od družinskih sestankov smo meso preprosto črtali z jedilnika. Če rečem, da smo vegetarijanci, ima to nek moderen prizvok. Nočem tega. Smo preprosto ljudje, ki ne jemo mesa. In iz vsega naštetega je sledila logično nadaljevanje - jajca in mleko. O razlogi, zakaj tudi jajca in mleko kdaj drugič. Ampak brez jajc in mleka si življenje vendar težko predstavljam. 

In nastala je dilema (del dileme z mlekom še ni razrešen in še nekaj časa žal ne bo). 

Katera jajca kupiti z družinskim proračunom, ki je zrel za pridobitev vsakotedenske pomoči na Rdečem Križu? Tista iz ekološke reje po 2 in pol eura? Ali 10 jajc veletrgovcev baterijske reje po 1 eur in nekaj. Tukaj se je ustavilo. Stegni se kot je dolga postelja, se reče:) In tako se je znova in znova vnela debata, katera jajca  bomo kupili. Enkrat potem nismo kupili nič, drugič smo se vdali, debata pa je ostajala. 

Dokler nismo na vse skupaj pozabili, odšli delat na otroški sejem v Maribor. In v največji sejemski gužvi me oče, naš dedi, odpelje v svojo garažo in reče - nekaj sem ti prinesel. Ker si tako želela.Da ne bote lačni. In noter je bila, sredi garaže, Koki.

In tukaj se je pravzaprav vse skupaj začelo.

Zdrava hrana

Tole je hrana, ki jo pomnim iz otroštva. 
Bel kruh, namazan z margarino. 
In posut s sladkorjem. 
Nekaj na hitro iz osnovnih sestavin, ki jih praviloma imamo še vsi doma. 
In zato je takšen nizkoproračunski zajtrk večkrat tudi pri nas na mizi. Danes.  

In potem se postavi vprašanje. 
In padejo očitki. 
Da to vendar niti slučajno ni zdrava hrana. 
Drži. 
Vendar vprašam in vračam: še zmeraj je bolj zdravo imeti poln kot prazen želodec...

Zakaj naš nabiralnik NE NOSI nalepke Brez reklam prosim.

Na Pošti lahko kupite nalepko, ki poštarju pove, da ne želite reklam. Takole zgleda. 

Jaz je nimam. Ker imam reklame rada. Če pustimo dejstvo, da me kot antropologa po srcu in diplomiranega družboslovca že po definiciji morajo zanimati ob strani, pa za moj interes obstaja več bolj subtilnih razlogov. 



V njih vedno znova odkrivam človeške nesmisle in dvoličnosti.
Kot je tale recimo. Kupite lahko ležišče za utrujene mačje tačke. In kupite lahko tace, stegno. Kravje. Saj veste, da bi lahko bilo tudi obratno? Ležišče za krave in mačje tačke za obaro. In da celo je obratno, kajne:) 



Reklame smatram za koristne takrat, ko ugotovim, koliko pravzaprav prihranimo, ker nam hrana raste na vrtu. In ko je zraste prekomerno, jo zamenjamo za kaj drugega:) 





Ob reklamah me včasih zgrabi nostalgija. Kje so časi, ko sem vse poletje kot vodič preživela na grškem Rodosu. Delovno, se razume. In namesto, da bi plačala, prejela takšno vsoto denarja:)



In reklame rada prelistam iz poslovnih razlogov. 
Ker jih tudi sama oblikujem. 
Včasih bolj, včasih manj uspešno:) 



Sicer pa, reklame zbiram, ker zbiram star papir. Ki ga otroci kot v mojih časih potem nosijo v šolo. In šola podari Društvu za zaščito živali. Reklame zbiram, ker otroci iz njih delajo papirnate ladjice. In papirnate aviončke. In kape. Jih še znate? Reklame zbiram, ker mi včasih zmanjka peska za mačke, za mačji wc torej. Pa da v njih zavijem solato. Podložim v svoj paketek v petek. 
In nenazadnje, ker nimam nalepke Brez reklam, prosim, me v nabiralniku ne čakajo samo računi. In imam dober izgovor, ko z njihovim plačilom kdaj pa kdaj zamujam. 
Saj veste, med toliko reklamami se prav hitro zgodi, da se kakšen račun izgubi. 
In zdaj me je prešinilo. 
Ali obstaja nalepka, takšna, ki bi se glasila: Brez računov, prosim:) 
Tisto, tisto pa bom vsekakor imela. 
In če bomo s projektom samooskrbe nadaljevali, se mi nekega dne želja morda izpolni. 
'Human is the only being on Earth that is paying for living.'