21. avg. 2014

Grdobec

PROLOG. 

Mali grdobec - ta mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel- me želi prepričat, da ga vzamem k sebi.

Nimamo prostora, pravim! 

Pa mi kaže tisti svoj hlevček, v katerem se stiska že z več deset bratci in sestricami in zatrjuje, da je on navajen na zelo malo prostora, da toliko kot ga ima tukaj, ga premorem tudi jaz. Da bo zadovoljen četudi bo samo stal na mestu.

Pravim, da nimamo hrane zanj.

Pravi, da ni problem. 
Da ve, da mi v hladilniku gnije nekaj bučk, da bo za začetek kar tiste pojedel. 
Pa da bo jedel pomije iz bližnje gostilne, če bom tako prijazna, da se bom dogovorila zanje. 
Pa vsa gnila jabolka s hriba - našega in sosedovega- bo pobral. In bo sit. 
In prav prismuknjeno pomaha s tistim malim zavitim repom češ, saj vem, da si k sebi vzela že kaj gršega, tiste scufane kure recimo, pa ne eno, kar 13! 

Mu rečem, da kokoši nesejo jajca. Kakšna pa bo korist od tebe, dragi moj grdobec? 

In glej ga zlomka, tukaj se razveseli. O, boš videla, kaj zmoreva skupaj. Vem, kaj počneš. Berem tvoje zgodbe. Spregovoril bom ljudem kdo in kaj sem, tvoje otroke bom učil o tem, da bodo razumeli. Pa še vse druge, otroke in starše. To bom storil. Učitelj bom. Namesto s kavlja, lahko visim s plakatov. Veš, tudi ti ne veš vsega. Ali nisi nekoč rekla...

Ja, ja, vem kaj sem rekla, pa ni potrebno, da to izve še ves vesoljni svet... skoči zdaj v tisti naš mačji boks in se že enkrat spravi v naš stari razdrapani avto. Prepričal si me. 

In on se namuzne. 
Seveda sem jo prepričal, kako je ne bi! 
Baje sem eno najintiligentnejših bitij na tem planetu (takoj za človekom, opico, delfinom in kitom!)
Celo hišnega psa prekašam v svoji bistrosti, pa je ne bi prepričal, ha! 
No, veste, v resnici bom rabil majčkeno več kot sem ji namignil....najprej..v tisti mačji boks ne bom mogel, razen če me misli odpeljati samo pol...ampak kdo bi o tem. 

To se je zgodilo pred 5imi dnevi. 
Potem je Odi v manj kot 120ih urah z ganljivimi gestami in malodane nezemeljsko nežnostjo prevzel prav vsako kapilaro slehernega od nas. 
Zdaj vemo. 
Nikoli več nič nič ne bo tako kot je bilo pred njim. 
O, Bog, kako zelo ga imamo radi...
In to je šele začetek. 





9. avg. 2014

Titanikov orkester

Kadar stopite v trgovino za male živali, jih boste nehote zaslišali. 
Če bi zaprli oči, se vam bi morebiti celo zazdelo, da ste na travniku, v bližini močvirja in ne sredi betonske džungle, umetne svetlobe in steklenih kletk. 

Če potem v trgovini sledite izvoru te imenitne zvočne kulise, jih najdete.
Čričke. Zapakirane v plastične škatle. 













Če mu oblečem suknjico, je prav takšen kot tisti murenček na mojem travniku. 
In ona, prav takšna kot ena mojih na travniku, čepi v kotu in zbira in izbira med vabili na svatbo. 

Le da je njihova usoda brez nadaljnega določena že vnaprej. 
So živa hrana za kuščarje in pajkovce. 

Pride oče z otrokoma, vzame dva paketa. 
Za nedeljsko gostijo, pripomni. 

Oni v škatlici pa igrajo. 
Tudi pri blagajni, igrajo. 
Ne bodo ušli, pa saj ne morejo uiti. 
Svojo snubitveno glasbo bodo igrali do konca. 
Kot Titanikov orkester, ki je vztrajal do zadnjega. 

V naravi nenehno poteka boj za obstanek. Sprejemam ga. In se vanj nikoli ne vmešam. 
Ampak trgovina z malimi živalmi ni naravno okolje, tukaj ne poteka naraven boj za obstanek, boja sploh ni, usoda je določena že vnaprej. 


Mi boš igral, ga vprašam. 
On in njegovi mi obljubijo enkratno glasbeno doživetje. 
Pa jih vzamem. 
Nenazadnje, saj veste, tudi na Titaniku so nekateri preživeli. 

Zdaj pa, musica maestro prosim! Naj se naše dolge in delovne avgustovske noči začnejo!