Pa se jata na ogled postavi, v sliki in besedi, drug za drugim, zdaj vsak takole pravi:
''Slepi potniki bili smo mi, razumite to dobesedno vi!
V trebuhu tičali smo več kot 30 dni, na plan prišli smo tiste vroče junijske dni.
Zdaj vsi držimo pesti, da se zgodi, po nekaj zapletih, da vsak preživi. ''
Lump ime dobil sem jaz, da ga zaslužim, povem na glas.
Preganjam druge, pa vendar brez njih ne gre.
V družini pravijo, da kompromisov pri meni delati se ne sme.
Na eni strani ograje zdaj tičim, da drugim kuncem ran na hrbtu ran spet ne naredim.
Sem majhen mojster prevarant, sem vse okoli prenesel, da nisem fant.
Najbolj prijazen in cartljiv, da vsi so veseli, da so me vzeli, da sem danes živ.
V resnici svoje muhe imam. Ko kunčica mlade je skotila, mi je s tem nadlogo naredila.
Sem vrgel ven jih iz brloga, tega mi ni treba, s tem sama je nadloga!
To tisti so zapleti zdaj, zaradi katerih v očeh ljudi zdaj manj prijazen imam značaj.
Nič ne de, ko prideš ti, prinesi mi korenček, boš videl, nisem tak kot se zdi.
Brez posebnosti sem jaz, kot rjava barva, neopazen, grem skozi čas.
V družbi vseh brez težav zdržim, še mačkov se ne bojim.
Mački pred časom na glavo obrnili naš so svet. Ko smo jih sešteli, bilo jih je naenkrat 5.
Boter smrti eno si je vzel, naredili pakt smo z njim, kdo ve, kako pa on je štel!
Bella, ki črna je vsa, izkušena je mačka ta. Obožuje hišo in ljudi, po mačje, dokler njej se fino zdi. Najstnica je Mau, le ven si želi, angleški vzor- noter in zunaj, zanjo pravšen se zdi.
Nomi in Aisi balkon si delita, srečna na zraku, pa vseeno najraje v posteljah spita.
Tale skupina hecna se zdi. Ko raca zaplava, puran dere se za tri!
Kajti v skupnem gnezdu bili so vse dni, zdaj puran ne razume, kako njemu zaplavati ni, medtem ko raca ves dan v ribniku čepi.
Skupina invalida ima, ki bolje rihtati kot vsi skupaj se zna.
Zdaj svoji vrsti je v ponos, človeku sledi..in kletke od blizu treba videti mu ni.
One poznajo.
Kletko in dren.
Borbo za kruh, gnoj in ves gnev.
Ko končno za trenutek je zanje rešitev prišla, s katero bi podaljašale za mesec življenja ta, je rejec moral seliti svoj rod, prišli smo, odpeljali jih odtod.
Na novo začele so svoje življenje.
S travo in soncem in žvrgolenjem.
Po tednu dni jih prepoznati več ni, čistijo druga drugo, sledi o kljuvanju med njimi več ni.
Večerni sprehodi, brskanje v travi, prašne kopeli in vsi ti rituali.
Življenje je lepo, pokazali smo jim, zdaj one so na vrsti, za lekcijo njim!
''Živite v zmoti, ljudje prečislani, ni trapaste kure, trapasti ste vi, zemljani.
Vso moč in dosežke nosite v rokah, a toliko nesreče prav pri vas!
Želite leteti, a nam režete krila.
Želite svobodo, nam delate kletKe, vežete, režete kljune, pristrižete vse, vzgajate vaše trapaste kure.
Vsaka od nas svojo dušo ima, poznam te, ti človek, brez srca.
Lahko je kupiti bedro za tri, ne da bi vedel, kakšna zgodba v ozadju stoji.
Me smo rešile svoja življenja, zdaj učile to družino bomo do konca življenja.''
In ker nič zastonj ni, dogovor se rodi.
One učiteljice naše bodo za vse žive dni.
Moje otroke učijo, kdo in kaj so, o svetu drugačnem, kjer ni prisotno zlo.
Moje otroke učijo, da življenje je dar.
Tvoje, moje, njegovo, to ni nikogaršnja stvar.
Moje otroke učijo, da nobene potrebe ni, da mi njihovo življenje vzeli bi mi.
To videti - umetnost je vsa.
Naj nam bo jasno, življenje je kruto, ni zgoraj opisana pravljica!
Vi imate v rokah, škarje, platno in moč, da presežete lastni egoizem in ga vržete proč.
Poberete ptico, posvojite kokoš, vzamete pujsa, ne jeste mesa, ne zdaj, ko vam jasna zgodba je vsa! Izgovora ni, stopite čez most, na drugo stran, tukaj, ki zdi se norost.
Veliko bo lepše, še slutite ne, naj se tudi pri vas nova zgodba začne!
''Slepi potniki bili smo mi, razumite to dobesedno vi!
V trebuhu tičali smo več kot 30 dni, na plan prišli smo tiste vroče junijske dni.
Zdaj vsi držimo pesti, da se zgodi, po nekaj zapletih, da vsak preživi. ''
Lump ime dobil sem jaz, da ga zaslužim, povem na glas.
Preganjam druge, pa vendar brez njih ne gre.
V družini pravijo, da kompromisov pri meni delati se ne sme.
Na eni strani ograje zdaj tičim, da drugim kuncem ran na hrbtu ran spet ne naredim.
Najbolj prijazen in cartljiv, da vsi so veseli, da so me vzeli, da sem danes živ.
V resnici svoje muhe imam. Ko kunčica mlade je skotila, mi je s tem nadlogo naredila.
Sem vrgel ven jih iz brloga, tega mi ni treba, s tem sama je nadloga!
To tisti so zapleti zdaj, zaradi katerih v očeh ljudi zdaj manj prijazen imam značaj.
Nič ne de, ko prideš ti, prinesi mi korenček, boš videl, nisem tak kot se zdi.
Brez posebnosti sem jaz, kot rjava barva, neopazen, grem skozi čas.
V družbi vseh brez težav zdržim, še mačkov se ne bojim.
Mački pred časom na glavo obrnili naš so svet. Ko smo jih sešteli, bilo jih je naenkrat 5.
Boter smrti eno si je vzel, naredili pakt smo z njim, kdo ve, kako pa on je štel!
Bella, ki črna je vsa, izkušena je mačka ta. Obožuje hišo in ljudi, po mačje, dokler njej se fino zdi. Najstnica je Mau, le ven si želi, angleški vzor- noter in zunaj, zanjo pravšen se zdi.
Nomi in Aisi balkon si delita, srečna na zraku, pa vseeno najraje v posteljah spita.
Tale skupina hecna se zdi. Ko raca zaplava, puran dere se za tri!
Kajti v skupnem gnezdu bili so vse dni, zdaj puran ne razume, kako njemu zaplavati ni, medtem ko raca ves dan v ribniku čepi.
Skupina invalida ima, ki bolje rihtati kot vsi skupaj se zna.
Zdaj svoji vrsti je v ponos, človeku sledi..in kletke od blizu treba videti mu ni.
One poznajo.
Kletko in dren.
Borbo za kruh, gnoj in ves gnev.
Ko končno za trenutek je zanje rešitev prišla, s katero bi podaljašale za mesec življenja ta, je rejec moral seliti svoj rod, prišli smo, odpeljali jih odtod.
Na novo začele so svoje življenje.
S travo in soncem in žvrgolenjem.
Po tednu dni jih prepoznati več ni, čistijo druga drugo, sledi o kljuvanju med njimi več ni.
Večerni sprehodi, brskanje v travi, prašne kopeli in vsi ti rituali.
Življenje je lepo, pokazali smo jim, zdaj one so na vrsti, za lekcijo njim!
''Živite v zmoti, ljudje prečislani, ni trapaste kure, trapasti ste vi, zemljani.
Vso moč in dosežke nosite v rokah, a toliko nesreče prav pri vas!
Želite leteti, a nam režete krila.
Želite svobodo, nam delate kletKe, vežete, režete kljune, pristrižete vse, vzgajate vaše trapaste kure.
Vsaka od nas svojo dušo ima, poznam te, ti človek, brez srca.
Lahko je kupiti bedro za tri, ne da bi vedel, kakšna zgodba v ozadju stoji.
Me smo rešile svoja življenja, zdaj učile to družino bomo do konca življenja.''
In ker nič zastonj ni, dogovor se rodi.
One učiteljice naše bodo za vse žive dni.
Moje otroke učijo, kdo in kaj so, o svetu drugačnem, kjer ni prisotno zlo.
Moje otroke učijo, da življenje je dar.
Tvoje, moje, njegovo, to ni nikogaršnja stvar.
Moje otroke učijo, da nobene potrebe ni, da mi njihovo življenje vzeli bi mi.
To videti - umetnost je vsa.
Naj nam bo jasno, življenje je kruto, ni zgoraj opisana pravljica!
Vi imate v rokah, škarje, platno in moč, da presežete lastni egoizem in ga vržete proč.
Poberete ptico, posvojite kokoš, vzamete pujsa, ne jeste mesa, ne zdaj, ko vam jasna zgodba je vsa! Izgovora ni, stopite čez most, na drugo stran, tukaj, ki zdi se norost.
Veliko bo lepše, še slutite ne, naj se tudi pri vas nova zgodba začne!
Ni komentarjev :
Objavite komentar