29. sep. 2013

Šola je pomembna

Šola je pomembna. 
Tako pravim otrokom. 
Še sploh, ko odprem matematični zvezek najstarejšega in najdem kar deset prečrtanih računov, ki jih je narobe zračunal. In potem še narobe popravil. 









To je seveda signal, da moramo vaditi. Ker šola je pomembna. Vadimo. Vadimo. 

Vsak dan vadimo, ker šola je pomembna. 
Tako so tudi meni govorili moji starši. 
Le da so misel utemeljili z naslednjimi stavki: 
Šola je pomembna, da potem dobiš službo. Da nekaj 'rata' iz tebe, da nekaj postaneš. 
Tako so govorili starši meni. 

Jaz otrokom pravim. 
Šola je pomembna. 
Pravzaprav niti ne šola, znanje je tisto, ki je pomembno. 
Nove in nove informacije, tisti užitek, ko naredi klik, ko rešiš matematični problem, ki ga prej tedne nisi razumel, potem pa se ti nekega dne ob že stoti vaji preprosto posveti. In potem gredo vse enačbe le še po istem kopitu. 
Znanje je magnet, je užitek zaradi znanja samega. 
Ker potem je svet fenomenalen. To jaz mislim o šoli in znanju. 

Ker, oprostite, tisto, da je pomemba zaradi dobre službe (danes prevedeno:sploh službe), žal ne drži. Dobre službe so pogojene z drugimi fenomeni, še najmanj šolskim. To ste namreč pravkar slišali iz ust nekoga, ki je doštudiral v roku, diplomo pisal v Avstraliji, zanjo prejel najvišjo oceno,  potem vpisal še magisterij...danes pa se mu položnice namenoma zgubljajo med reklamami in se sprašuje, s čim bo zakuril čez zimo. 

Ampak vsemu navkljub obožujem znanje. 
Uživam ob prebiranju Lacana, občudujem nekdanjo kolegico s fakultete, ki se je poročila z najslavnejšim filozofom vseh časov in nikoli mi ne bo žal niti trenutka, ki sem ga preživela v šoli. Ampak šola v mojih časih je bila odlična. Če jo primerjam s šolami, ki jih obiskujejo moji otroci. Sodobnimi šolami. Stare lesene table so marsikje zamenjale interaktivne table, računalnik je v vsaki osnovnošolski učilnici, otroci v podaljšanem bivanju gledajo risanke, na pravljičnih krožkih se vrtijo risanke, po hodnikih zvonijo mobiteli starejših učencev, glavni problem je disciplina v razredu...učiteljice pa so v skrajno nezavidljivem položaju, omejene z vseh strani. 

Če bi imela finančne pogoje, da izkoristim možnost šolanja doma, bi to storila. Čeprav je ta način šolanja v Sloveniji že skoraj problematiziran, če sklepam po zadnjih prispevkih v medijih. Novinarske kolegice izpostavljajo verske fanatike, ki otroke vzgajajo doma in poudarjajo pomen javnega šolstva in vključenosti otrok v javni izobraževalni sistem. Zaradi socializacije. Ja, socializacija. Po definiciji pomeni - proces vključevanja človeka v družbo. Razumem. Socializacija. Ampak v to družbo? Saj se šalite, kajne? 

27. sep. 2013

Piko. Moje ime je Piko

Z imeni nimam sreče. Najbrž zato, ker jim že v štartu posvetim premalo pozornosti. Del krivde bom naprtila Shakespearu in njegovemu: ''to, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim.'' No, vidite, da je prepričal tudi vas hehe. 

Kakorkoli, izkazalo se je, da imam že srečo, če pravo ime sploh najdem, pa naj gre za otroke, mačke ali poslovne dejavnosti. Pri slednji se je štorija z imeni dodobra zapletla in me že skoraj postavila pred sodišče, vsekakor pa mi vzela 250 eur za odvetnika. Ki je vse skupaj razložil v ljudem razumljivem jeziku. Ampak zapleti z imeni so se začeli že veliko prej. In za razliko kasnejših so me stali malo manj.  

Od danes natanko 7 let nazaj.  
Navada veleva, da otroku ime izberemo, še preden se rodi. Posteljica, prve oblekice, osnovna oprema in ime. Ne prehitro, ker smo vraževerni, pa da ne bomo vse pripravili in bo potem šlo vse narobe, ampak pravočasno. Toliko, da otroka ob prihodu na ta ljubi modri planet to vse skupaj že čaka. Tako smo tudi mi izbrali ime prvorojencu. Žan. Kratko. Že slišano. Všečno. In celo slovanskega izvora. Pač neko ime. Ker ga je treba dati. Tudi če bi šli po spisku imen na slepo. Misleč, da je ime tako ali tako posoda, v katere obliko se bo potem, ko se bo rodil, pač transformiral ta naš otrok. 

Potem je napočil Dan D. 
In naša prva človeška gmota se je izvalila na plano. 




In očka je še isto sekundo rekel: Piko, ne jokat. 
Piko je bil vse do tedaj moj ljubkovalni izraz za očka. Zatorej najbrž ni tako čudno, da ga je ob rojstvu nasledil njegov 'junior'. 

In potem so ga položili na tehtnico, pa je rekla še medicinska sestra: Piko, si pa težek. 
In potem so ga dali (končno) meni in sem rekla: Piko, kako si lep! 
No, je že jasno, kajne, da je od prvega trenutka bil še samo Piko. 

Nastala je hecna situacija. 
Posoda Žan je ostala prazna. In hladna. In neosebna. 
Vanjo se je naselil naš Piko v stiku z uradnimi osebami (pediatri, zobozdravniki..). 
Kajti svoji energiji je od prvega trenutka oblekel ime Piko. 

Seveda je v tej dvojnosti potem živel še nekaj nadaljnih let.   
Uradno Žan, neuradno Piko. 
Ampak on je bil v resnici samo Piko. 

Ni šlo za vzdevek kot so me vsi prepričevali, šlo je za nekaj, s čimer se otrok dejansko identificira. In kar ga dejansko pooseblja. Kajti on je dosledno popravljal vse nove prijatelje okoli sebe. On je Piko, zakaj ga kličejo drugače. 

In potem smo pred tremi leti šli na občino. S 50 euri manj v žepu smo rešili zagato. Podali vlogo za spremembo imena, dodali še nekaj eurov za uradne dokumente. 
Vse te kolobocije ne bi bilo, če bi ime izbrali otroku šele takrat, ko se rodi. 
Drugič seveda teh težav nismo imeli. Oziroma je bilo takole. Porod v postojnski porodnišnici (ja, imate prav, drugič smo si tudi olajšali zadevo še na drugih področjih). 

Kako mu bo ime? 
Ne vemo, bomo javili.
Imena še torej niste izbrali? 
Še čakamo. 
Na koga? 
Nanj, vendar! Na njegovo energijo. 

Čeravno sva si že med porodom pomežiknila. 
Teo boš. 
Ampak smo raje dali času čas, da vidimo, če mu je obleka prav. 
Ker 50 eur je bistvu velik strošek... 

In ime mojega bloga je Ksenjin vrt. Ker ga je izzval vrt. Zdaj pa je ta vrt zaraščen in preraščen z vsem možnim filozofskim plevelom in mojimi pogledi na tisoč in eno stvar. In o tisti krasni zeleni solati in sočnih paradižnikih je pravzaprav zelo malo govora. Pravzaprav je v vsem skupaj še najmanj besed o vrtu, če ga jemljete dobesedno. In se že sprašujem - sem izbrala pravo ime za vse te svoje zgodbe?