Pridi in bodi gost v mojem svetu, ne jemlji me v svojega...

'' Kaj za vraga pa je zdaj to?!? 
  Kdo si, kaj počneš in zakaj me vlečeš na vroče, suho in o groza...me daješ v to svojo človeško   dlan?!? 
  Imam svoj prostor, tukaj spodaj, če slučajno nisi opazila, svoje rituale, to, da sem hišo sunil    polžu Vigu pa naj te v tem danem trenutku čisto nič ne briga. 
  Me lahko sedaj prosim takoj vrneš tja, kamor spadam!? ''

  '' No, oprostite mi prosim, rakec Nadine, samo fotografirati sem te želela. 
    Všeč si mi in rada te imam, čeravno ti močno zavidam tole hišico v Strunjanu. '' 

  '' Že prav, toda če misliš, da lahko meni nič tebi nič preprosto vstopiš v moje  življenje in ga     krojiš po svoje in to samo zato, ker misliš, da me imaš ti rada (precej egoistično, se ti ne zdi?) se motiš. 
Lahko pa prideš in si nevsiljiv gost v mojem svetu...le ne jemlji me v svojega. 
Veš, tam ne bom srečen....''

Prepričana sem, da če bi živali znale govoriti na način, ki nam je razumljiv, se besede tega morskega bitja ne bi kaj dosti razlikovale od zgoraj napisanega. 
Medtem ko kot človek, ki ljubi zgodbe in fotografijo pravzaprav brez pomišljanja vzamem morsko bitje iz vode za potrebe fotografiranja, je sporočilo onkraj lepe fotografije veliko manj lepo kot fotografija sama. 

Kajti ne približam se bitju v njegov svet (s fotoaparatom za podvodno fotografiranje), temveč ga meni nič tebi nič potegnem v svoj svet. 
In to je nekaj, kar počnemo ljudje že od nekdaj. 

Živali jemljemo iz njihovih okolij, da jih približamo sebi. 
Pripeljemo jih iz Afrike, da so v živalskem vrtu v naši soseščini. 
Namesto, da bi odšli v Afriko in jih opazovali v njihovem naravnem okolju. 

Vzamemo jih iz vode in jih zapremo v akvarije. 
Namesto da bi šli mi v vodo in jih opazovali v njihovem naravnem okolju. 

Ne gremo mi k njim. Temveč njih potegnemo k sebi. 
Ker svet gledamo skozi svoje, ne skozi njihove oči. Skozi njihove oči je precej drugačen. 

Vsako leto na poletnih morskih počitnicah brez pomislekov iz vode jemljemo na stotine čudovitih morskih bitij - malih in velikih 'Nadinov' - rakov, morskih zvezd, ježev, meduz, polžev, majhnih rib...
Da jih bomo opazovali, si rečemo in jih v najboljšem primeru dajemo v vedra, kjer nanje v večini primerov nato preprosto pozabimo in se spomnimo, ko je že prepozno in so se v pregreti vodi na vročem soncu že davno tega skuhali. 

V najslabšem primeru jih sušimo na soncu, ko nas uščipnejo, jim trgamo okončine in si jemljemo spominke. 

Plitvine ob italijanski plaži v Lignanu so prepolne invalidnih rakov. 
In tistih, ki bodo to vsak čas postali. 

In prepolne so vonjav po okusni in zdravi postrvi, skuši, jastogu...in nemih krikov. 
Ki jih nihče ne sliši...

KAKŠNE BARVE JE NEBO? 

Razumemo piščance ali najboljši prijatelj - najhujši sovražnik

Moram priznati, da je trajalo kar lep čas, preden sem oblikovala svoje mnenje o trenutno najbolj aktualni reklami ptujskega perutninskega giganta z naslovom Razumemo piščance. 
Za razliko od večine reklam mi je ta namreč, vse odkar se je pojavila, v sliki in besedi, dejansko dala pošteni misliti. 

Foto: spletna stran Perutnine Ptuj

Kajti nesporno dejstvo je, da prav vsak kmet, vsak rejec, pozna svoje piščance. 
In če razumeti definiramo kot nekaj vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave, jih večina njih tudi razume piščance. 

Zato lahko predpostavim, da nimam razloga, da jim ne bi verjela. 
V stiku z njimi so, vsak dan, to počnejo kot rečejo sami, že več kot 100 let. 

Zato pravo vprašanje, ki bi si ga morali kot posamezniki zastaviti, ni, ali jih razumejo in poznajo, ampak kako jih lahko kljub temu, da jih tako dobro razumejo in poznajo kot pravijo, zdi se, da so malodane njihovi prijatelji, na koncu izigrajo. 
Kot imajo navado reči ameriški marinci - najboljši prijatelj - najhujši sovražnik. 

Pravzaprav jih izigravajo ves čas njihovih življenj, najprej ko se izvalijo in niso praveg spola, pa ko rastejo in se mnogi ne morejo več nositi, saj njihove krhe kosti ne zdržijo mase telesa, katerega edina funkcija je, da v čimkrajšem času doseže največjo možno klavno maso ob najmanjšem vložku. Oboji do te tako na dolgo in široko opevane 'terase' niso niti zmožni prilesti. Mnogi od tistih, ki prilezejo, niso zmožni ničesar videti. In prav rada bi se povabila na ogled, da vidim takšne manekensko lepe piščance kot v reklami...Kolikor pomnim, tamkajšnji piščanci ne zgledajo tako. 

Ampak..tisto, kar me je v celotni zadevi zaskrbelo je, da so dejansko naredili nekaj, korak naprej, da izboljšajo sicer klavrno življenje vsaj peščici piščancev. 
Tega ne gre oporekati. 
In če pogledam podrobno, v reklami ni nič neresničnega, le cel kup zamolčanih dejstev. 

In ker živimo v sodobnem svetu, kjer smo ljudje izgubili stik z živalmi, ki jih jemo, me čudi samo, da snovalci reklame piščancu niso narisali še oblačka, ki pravi - ''Pojej me, vesel bom.'' 
V bistvu bi nekako celo sovpadalo s celotno zgodbo. 
In kar bi bilo verjetno še huje, ljudje bi tudi temu nasedli. 

Kajti, če nikoli nisi živel s piščancem ali kokošjo, pravzaprav niti ne veš, kakšno bitje je. Gre za vgrajeno razmišljanje, ki je v nas prišlo skozi učbenike (piščanci dajejo meso, nekaj je treba jesti....) in celotno večinsko socializacijo. Pomislite pri sebi. Kolikorat jeste piščančje meso v primerjavi s tem, kolikokrat ste piščanca pobožali, dvignili v naročje ali celo živeli z njim? 

Seveda je ljudem jasno, da piščanec ne bo odprl kljuna in rekel, da ga pojej, vendar se ti hipoma brez težav lahko zazdi, da tako daleč od tega pa spet ni. 
Saj je vendar na svetu, vzrejen zato, da se ga poje. Če mu položimo v usta te besede, je nekako logično nadaljevanje človeške predstave o piščancu. 

Zaskrbelo me je, ker se tovrstno polaganje besed živalim v usta, v tujini dogaja že lep čas. 
Znan je primer, ko je Burger King določil kokoško in jo poimenoval Gloria. 

Z njo je potoval po različnih mestih in zlorabil njeno intiligenco (kokoši je možno naučiti raznih trikov). In tako je kokoška 'odločala' o tem, v katerem mestu bodo jedli njene brate/sestre. Podrobno tukaj. 

Akcija je sicer naletela na precej odpora, vendar pa se je marsikomu zdela celo zabavna, urbani prebivalci so svoje otroke vozili gledat to 'pametno' kokoško, ki je sicer nimajo priložnosti kje videti, potem pa veselo na hamburger. 

In tudi to ni osamljen primer. Izšla je celo knjiga za otroke z naslovom I Want to be a bacon when I grow up. 

Torej, pujsek govori, kako želi postati šunka, ko odraste. Ko sem prvič videla zadevo sem pomislila, da gre za kakšnega pred zakolom rešenega pujska po imenu Bacon, ki je vzor drugim in govori o tem, da takšno bi moralo biti življenje. 
Seveda me je kap, ko sem dojela, da je avtor spretno in zarotniško položil besede pusjku v usta.  

In kot pravi moja prijateljica. Besede lahko življenje dajejo. In besede lahko življenje jemljejo.

Ampak ,moja skrb je bila odveč, saj kot spremljam, reklama Razumemo piščance ni naletela na pozitiven odziv. 
Kar je najbolj zanimivo pa je, da je sprožila odpor celo pri ljudeh, ki sicer nimajo nobenih zadržkov pojesti pečene perutničke ali pohanega piceka.
Potrošnikom se je zazdelo, da so sami izigrani v celotni zgodbi. 
Da so perutninarji šli predaleč, da jih imajo za norca...da oni pa že ne razumejo piščancev, če jih stare dober mesec zakoljejo. 

Pri tem pa so seveda pozabili na ključno dejstvo - zakoljejo jih zato, ker oni tako želijo. 
Potrošniki namreč. 

Rada bi rekla, da sem zadovoljna, da reklama ni dosegla pričakovanega odziva. Pa nisem, zato tega ne morem trditi. Ker po vsem kar sem med komentarji in zapisi prebrala, za piščance v vsej zgodbi pravzaprav nikomur zares ni mar. 

Vendar, ni nobene potrebe, da bi piščance sploh razumeli. Sama jih ne razumem. Še sebe ne, pa se bom ukvarjala s piščanci?!? Ali kot reče moj Luka:

'' Takole ti bom rekel, dragi Srečko Petelin, ki si nekoč PIŠČANEC bil. Po enem letu, odkar si pri nas, namesto da tičiš v majhni kletki v Goriških brdih, te še zmeraj NE RAZUMEM. Ne razumem, zakaj se začneš dret ob 4ih zjutraj in naj me koklja brcne če RAZUMEM, kako to, da dvoriš kar 14im kokošim, če se meni zdi, da bi bila dovolj le ena?! Ampak, takole ti povem. V resnici me sploh ne zanima, zakaj si, kar si. Zakaj bi te vendar moral razumet, še sebe včasih ne. Oba hodiva pod istim soncem, po istih tleh, dihava isti zrak in skačeva čez isto ograjo. In če me potrebuješ, sem tukaj. Ker sem močnejši, te bom ščitil. In če boš bolan, ti bom pomagal. Najbolj zadovoljen pa sem, ko te gledam, kako nikogar od nas ne potrebuješ. In preprosto uživaš in živiš to edino življenje. '' (Luka, Zavod Koki)

OGLAS ZA MIR

Pred dnevi sem naletela in na družbenem omrežju objavila fotografijo 4 pujsov, natlačenih na dobrem kvadratnem metru betona. 

Bil je oglas za 4 izločene svinje na portalu bolha, rejec jih je za potrebe slikanja in da bi se umirile, namestil v zanj nesporno pozo, ki pa je sama po sebi izražala globoko stisko živali.

Rejec na stisko živali, ki je nemo kričala iz fotografije ni pomisli, najbrž je niti ni opazil ni.

Dejstvo namreč je, da rejne živali ne oglašujemo pred kaminom, na toplih odejah.

Kot pse recimo. Kot takšne jih potem nihče ne bi niti kupil za zakol.

Kot takšne bi namreč imele ime, dostojanstvo, spoštovanje. Kot hišni pes.

In tega ne boste zaklali in pojedli, kajne?

Rejne živali oglašujemo kot predmete – odvzamemo jim vse, kar lahko. 
Tako nimajo imena, zgolj številko, nimajo svobode, živijo na kvadratnem metru v kupu dreka in niso srečne, ampak v stiski, trpljenju. Če imate sočutje, vas skoraj silijo že - daj ubij me in me odreši tega trpljenja.

So predmet. No, niti predmet niso. Z avtom delamo lepše. Starega Forda ne bomo stisnili v kot in v drek, da ga slikamo in prodamo. 
Rejne živali so manj kot predmet.

Kakorkoli, pod objavo se je nabralo ogromno komentarjev, nemalo žaljivih. 
Ki so zame eden najbolj dragocenih odrazov družbe, v kateri živimo. Hvaležna sem avtorjem, da jih niso umaknili, preden jih zapišem in shranim. Kot je s fotografijo tistih 4 izločenih svinj storil lastnik – verjetno je fotografijo odstranil, da je ne bi slučajno kdo nosil inšpektorjem pod nos. No, hitro ukrepanje in delo inšpektorjev rejec več kot očitno precenjuje.
Komentarji so bili v smislu: '' a svinje bi vi zaščitili..vam manjkata najmanj dve srednji šoli...brigajte se za pasje boje...svinje, krave, so pač za prehrano ljudi. Tak je blo. In bo ostalo....svinje so svinje..'' 

Kot odgovor na številne komentarje pa sem se odločila, da povzamem pravzprav izsek iz naše družinske zgodbe. Želim si, da bi jo prebrali zlasti avtorji zgoraj omenjenih citatov.

Kot zapis nekoga, ki z največjo mero ponižnosti, ki jo premorem, želim nekaj sporočiti.

Z družino smo pred leti stopili na pot samooskrbe. Ja, na tisto, kar vsi tako zelo opevajo po dolgem in počez.

Je bil razlog pomanjkanje denarja, izguba dohodka ? Vsekakor. Oboje.

Pa tudi, da smo bili vrh glave siti bombandiranja z vseh strani v stilu – '' kupite 1001 vrsto moke '' – kot da bi potrebovali toliko vrst, dovolj je ena, da spečeš kruh!.

Ali ''kupite katero od 100 vrst sladkorja '' – kot da bi umrli, če bi na svetu obstajala samo ena vrsta sladkorja, ki je dovolj za sladek čaj.

Povedano po domače, dovolj smo imeli potrošniškega 'sranja', čez noč najeli majhen kos zemlje s hišo in s spretnimi rokami, odprtimi glavami in pogumom ročno zaorali, postavili vrt, rekli smo mu 'naša mala njiva'. Da si pridelamo tisto osnovno, da bomo vedeli, kaj jemo. No, v resnici, da bomo sploh imeli kaj za jest. Z družinskim proračunom zrelim za Rdeči Križ namreč ne moreš kupiti veliko solate na trgu, kajne? Lahko pa jo posadiš, na najet kos zemlje ali v korito na balkon. Pa ti bo še iz ušes gledala kot jaz rada rečem. Seme ni drago.

Zgodba o naši samooskrbi je uspela na polno.

Prijateljem v mestu sem v kartonskim škatlah prinašala zelenjavo, krompir, oni pa so mi v zameno dajali testenine, moko, sladkor. Nisem prodajala, šla sem se blagovno menjavo. In začela ustvarjati svet, v katerem sem želela videti odraščati svoje otroke.

Zaživeli smo z Zemljo.

In potem je nekega dne moj oče, dedek mojih otrok rekel:

''Ksenija, prinesel sem ti kokoško. Da boste imeli jajčka. Da ne boste lačni!''

Ime smo ji dali Koki.

Kokoši sem poznala iz otroštva, seveda, vendar po toliko letih človek pozabi, kaj je, kje živi, kakšna je, kako jo že primem? In v obratnem vrstnem redu kot je običajno – najprej štalca potem pa kravca – smo jo vzeli k sebi. Najprej kravca..potem štalca.

Ko je znesla prvo jajce, je bilo to najbolj ganljivo doživetje za moje otroke in zame. In zanjo. 
V zahvalo smo ji skuhali makarone. In ti so postali njena najljubša jed. 
Ker brez nje jajčka vendarle ne bi bilo. Zgradili smo ji hišico iz palet. 
Kaj hiško, cel grad.

Začela je hoditi za nami po dvorišču, mi sledila na vrt, ko sem prekopavala zemljo, me jezila, ko mi je kradla drobtine kruha na pikniku.

In me v dno srca razžalostila, ko je nekega dne odšla čez mavrico. 
Ker je imela gensko deformacijo, značilno za kokoši nesnice, ki letno znesejo nenormalno količino jajc. Strte lupine in apnenec se kopičijo v telesu, ko jih je preveč...je preveč.
Hudo nam je bilo do konca. Če bi pomagalo, bi izpljunili vsa njena jajčka, ki smo jih pojedli ali dajali ljudem, obljubili, da jih ne bomo jedli več...ampak to seveda njej ne bi pomagalo. 
Njej ne. Zanjo je bilo v vsakem primeru prepozno.

Še preden je odšla, pa nas je postavila pred še eno močno preskušnjo.

Kadar se greš samooskrbo in če si kosila pravzprav ne znaš predstavljati brez kurje juhice, potem se ne spodobi, da zrezek kupiš, kajne?

Če ga imaš 'hodečega' na dvorišču.

In tukaj se je zataknilo. 
Ker, oprostite, kako naj zakoljem bitje, ki me nasmeje do solz, ki ga spoštujem, ki me redno jezi in uči moje otroke? 
Ja, ne morem ga! 
In stavim, da ga tudi več kot polovica med vami ne bi. Ne bi storili tega. Če bi jaz znala to storiti? Seveda bi znala! Sem doživela dovolj kolin. Še zdaj slišim – '' pokrij si uhe, vato notri, 5 minut se bo drl, pa je! Pa bojo krvavice, da boš imela vredu kri. '' Komu mar tistih 5 minut držanja za ušesa (smo dali raje radio na glas), ko pujs tuli za življenje, glavno da je mesek za celo zimo. To je bilo takrat v otroštvu.

In več kot 25 let pozneje smo naleteli na zagato. Ne morem ji vzeti življenja, edinega, ki ga ima, za katerega jo vsak dan gledam, koliko ji pomeni, kako se zanj boji, ko prileti skobec...ne morem ji vzet življenja..zakaj? Zato da bomo pol ure siti? Ali čez zimo?

Me pa je pošteno zaskrbelo, kaj bomo jedli torej. Seveda me je.

Ampak probleme rešujemo, vsaj tako učim otroke. Torej..bomo jedli pa kaj drugega. Fižol. Repa. Zelje...nobene 'fensi šmensi' hrane nismo dali na jedilnik, klasične, že pozabljene jedi, za katere moraš imet samo nekaj domišljije, kako jih pripraviš.

In to je to. Nismo komplicirali, vedeli smo le, česa ne bomo delali, ker se nam ni zdelo prav. 
In takrat se nam o sarmah, ki sem jih letos prvič poskusila pri prijateljici, še sanjalo nič. Če bi vedela, da je brezmesna hrana lahko tako okusna, bi zaradi okusa  izločila meso že v ..srednji šoli...ko sem še bila gurman. 

In takrat se je začelo tisto, kar traja še danes, ko postavljamo prvi izobraževalni in rehabilitacijski center za rejne živali – Zatočišče Koki.

Ker, oprostite, če jaz, ki se imam za izobraženo, pa vendar kmečko žensko, nisem vedela kaj..natančno koga, pravzaprav jem, ko sem v vsej hitrci hitela iz Hoferja do Lidla po 10dg Poli salame in 2 kg mesa in čevape..potem marsikdo ne ve. 
Ker je v sodobnem hitrem temu pravzprav zelo težko razmisliti o tem, najti čas za razmislek. Razen, kadar si preprosto prisiljen, kar se je zgodilo nam. 
To je bil največji Blagoslov, ki ga pomnim. Pa se je preprosto zgodil. 
Vedno znova poudarjam naslednje. V časih, ko je polovica brez službe, je vsako sprenevedanje v smislu 'jaz pa tega ne jem' sodobno afnanje. Bodite veseli, da imate kaj za jest. Ampak, oprostite, ne kadar govorimo o malih in velikih Odijih, ki so razkosani v salamah, male in velike Fridice, ki so zmlete v paštete, pa mali in velikiRiziji, ki plavajo v kunčjih obarah. 

Ne, tukaj se ustavite. Vem, okus pršuta je božanski. Sama se nisem lotila nobenega dvatisočaka ali višjega vršaca, brez tako obloženega sendviča. Za moč, sem si takrat rekla. Ampak res, res nisem imela pojma, da to ni pršut, kot je že skoraj zarotniško zapisano na reklamah. To je mali Odi, moj Odi. 
Trmasto bitje, ki vsako jutro z ljubeznijo v očeh zre vame in vljudno (ali malo manj vljudno) čaka na zajtrk. To je bitje, katerih nogice imam tako zelo rada in si tako zelo želim, da še kdaj vstane nanje, sedaj ko je poškodovan. 
To je njegova noga. Ne, to ni moj pršut. Bog pomagaj, ne! 
Danes vem, česar dolga leta nisem vedela.

Veste, mene niti slučajno ne zanima, kaj jeste. Kot me ne zanima s kom spite.

No, v obeh primerih upam, da ne z živalmi.

Ne zanima me, ali pijete podganje, mačje ali kravje mleko. Sicer ima podganje več koristnih snovi za človeka, pa vendar. Mi ni mar za vas, dokler niste seveda v stiski. Takrat sem tukaj. Ker zmeraj pomagam ljudem v stiski.

Ampak to, kar jeste ali s kom spite, ni moja stvar, me ne zanima nikoli. 

Kar vam želim povedati skozi vso to sicer osebno zgodbo, je, da ne hitite brezglavo skoz to 'krasno' moderno dobo, ne bezljajte od trgovine do trgovine in ne mečite hrane v nakupovalne košaro, ne da bi vedeli, kaj – koga boste pojedli. Ustavite se.

Naj vam ne bo žal trenutka časa, ustavite se, dovolite si prisluhniti tudi tistemu najbolj tihemu glasu v sebi, ki ga vedno želite utišati. 
Ta glas vam tudi ta trenutek, ko to berete, pravi: 
Kaj pa če ima prav? Kaj pa če je res tako? Nekako resnično se zdi..

Prisluhnite mu, ne potlačite ga in zavrnite rekoč – tako je od nekdaj, kaj naj jaz zdaj s tem. Ker časi se spreminjajo. Ženske smo dobile pravice, ki jih nekoč nismo imele. Židi...saj veste, iz njih danes ne delamo več mila, kajne? Zakaj bi moji otroci vašim govorili, da živali trpijo? In potem vaši spraševali vas - ali je to res? Kot sem jaz spraševala svoje starše. 

Če lahko vaši in moji otroci skupaj občudujejo purana in se učijo, da spijo na drevesih, sklepajo medsebojna doživljenjska prijateljstva in živijo celih 15 let, zakaj ne bi? 

Naučiti otroka, da ne pohodi gosenice, ima žlahtno vrednost tako za otroka kot za gosenico. Zakaj bi otroke učili drugače? Pa saj nikomur ne škodi!

Prihaja nova doba. 
Ne zatiskajmo si oči, moji otroci so zame res posebni, ampak oprostite, vem, še zdaleč niso edini, ki živijo v sočutju, miru, spoštovanju do vseh živih bitij. Vedno več je takih. Pa zakaj ne bi bili del tega, saj nikomur ne škodi?

Celo koristi – vprašajte soseda, ki ima putiko, kaj pravi zdravnik? Vprašajte strica, ki ima raka, česa se mora izogibati? Vprašajte teto, ki trpi za holesterolom? Mojo pokojno babico, ki je zame skuhala nemalo kunčjih obar, potem pa morala popolnoma opustiti mesno prehrano zaradi bolezni, vprašam tam nekje gor, v nebesih kar sama. Mislim, da kima. Od zgoraj je pogled drugačen. Žal mi je sam za eno, da bo moralo preteči še toliko vode, se roditi toliko novih otrok, da bo nekoč zares drugače...če takrat ne bo že prepozno in bomo planet povsem uničili. In nič nismo naredili zato, da bi to preprečili...ko je bil morda še čas..Še je čas!