Brez nepotrebne sentimentalnosti, z jasnimi argumenti in s ponujeno roko rejcem ta trenutek nastaja pravno-formalna institucija Za zaščito rejnih živali KOKI. Če delite iste misli, vabljeni, da se pridružite tukaj: Za zaščito REJNIH živali Koki. Če smo jih V 72 urah rešili več kot 100, je mogoče vse.
In ker ima vsaka zgodba svoj začetek...izvolite:
VSE JE REŠILA ENA SAMA KOKOŠ
Bila je kriva tista deževna majska nedelja, ki smo jo izbrali, da se odpeljemo k človeku, za katerega smo izvedeli, da mora v manj kot tednu dni prodati več kot 100 starih odsluženih kokoši nesnic in še nekaj drugih rejnih živali, ker se mora seliti.
Naša majhna jata je potrebovala petelina, sedmi čut pa mi je govoril, da moram na prav ta naslov.
In...
Tole je kunec (pogovorno kar zajček).
Ne morete si kaj, da vam ne bi bil všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njegova vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev.
Bila je kriva tista deževna majska nedelja, ki smo jo izbrali, da se odpeljemo k človeku, za katerega smo izvedeli, da mora v manj kot tednu dni prodati več kot 100 starih odsluženih kokoši nesnic in še nekaj drugih rejnih živali, ker se mora seliti.
In...
Tole je kunec (pogovorno kar zajček).
Tole je račka.
Ne morete si kaj, da vam ne bi bila všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njena vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev.
Tole je puran.
Ne morete si kaj, da vam ne bi bil všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njegova vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev.
In tole je odslužena kokoš nesnica (stara kura v pogovornem jeziku).
Je grda, stara coprnica, s predolgimi kremplji, čudnim kljunom, trdoživim pogledom.
Ne, nje ne morete imeti radi. Kakšnih grozljivih dejstev je deležna njena vrsta v industrijski reji vas pravzaprav ne zanima. Kura je kura.
V vas ne bo vzbudila prej omenjene nežnosti, otroci je ne bodo želeli pestovati, ne bo v okras na dvorišču.
Kajti potem ko je 18 mesecev dan za dnem v kletki po imenu baterija (zato baterijska reja) nesla jajčka, je šla na razprodajo, ker jajčk ne nese več vsak dan.
Njeno meso je sedaj stranski produkt reje kokoši za jajca.
Ona pripada tistemu, ki želi poceni kokošjo juho (njeno življenje je na prodaj le za 0,60 eur), hrano za psa, sokola ali nekaj tretjega. Ne boste je našli pri družinski hiši z vrtom.
Ampak, kaj pa, če je lahko drugače?
Vrnimo se k uvodu.
Ko smo se pripeljali h gospodu, smo jih zagledali.
Pri njem s bile v ograjenem prostoru zunaj, zraven novejše jate kokošk, račk, zajčkov.
In v sredini je bil hlod s sekiro in krvjo.
Gospod je razložil, da te stare kokoši redko sploh kdo kupi, če pa že, pa želijo, da jih on prej zakolje in očisti ter da v vrečke, da jih kupci potem samo odpeljejo.
Prejšnji dan jih je tako klavrno končalo 25.
S cmokom v grlu in z največjo mero strpnosti, potrpežljivosti, umirjene energije smo z možem in otrokoma zbrali 3 - naključno, z izjemo skljuvane in krvave, ki jo danes imenujem princesa. Slednjo smo vzeli namenoma. Sedli smo v avto.
In ko smo se že skoraj odpeljali, preden sem zaprla vrata, je z vsem sunkom in zamahom pritekla še ena.
Bilo je kot bi rekla: ''Heej, kaj vi že greste? Kaj pa jaz? Kaj pa me ostale?''
Sliši se hecno, ampak ta kokoš je rešila ostale.
Takrat sem pogledala moža, ki je rekel, da če želim, lahko vzamemo še njo.
Stopili smo iz avta, ona pa se je že pomešala med ostale in nismo več vedeli, katera je.
Odpeljali smo se. Brez nje.
In zgodbo sem želela zaključiti z mislimi, da tako pač je na tem svetu in da se pravzaprav ne da ničesar narediti.
Moj mož, večna protiutež meni lastnega pesimizma, je dejal:
''Zmeraj obstaja rešitev. Če imaš denar in prostor, se da rešiti. Kupiš in odpelješ jih. Preprosto je, Ksenija. Ampak mi nimamo ničesar od tega. Mi še položnic nimamo plačanih. Mi ne moremo.''
S tem stavkom pa je zgodba krenila v pravo smer.
Začela sem verjeti, da rešitev obstaja.
Mi res nimamo ne denarja, ne prostora za vse, ampak če najdem ljudi, ki imajo denar in ki imajo prostor, lahko živali rešim.
S to mislijo sem zaspala, se z zgodbo prihodnji dan obrnila na Jadranko Juras, ki je za pomoč prosila preko fb omrežja (njeno objavo je delilo več kot 200 ljudi!).
Obrnila sem se na vsa možna društva za zaščito živali, vegetarijanske skupine in zadeva je stekla sama od sebe. Prejela sem več kot 300 klicev ljudi, ki so želeli pomagati.
Z družino nismo jedli, nismo spali, vendar smo po 72 urah agonije in obsednega stanja pa smo imeli dom za vse kokoši.
Prvih 15 je po zaslugi gospe Irene Šef, ki ima v oskrbi kunce, romalo na Dolenjsko, 20 jih je romalo k Tanji na Rifnik, 35 jih je posvojilo Društvo za zaščito konj, 10 jih je posvojila mariborsko srce za živali Aleksandra Mori, 10 upokojeni mesar iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ostale princeske so ostale meni.
V vsej norišnici sem odpeljala zraven tudi eno mojih 3 rešenk, ki jo sedaj na vse pretege iščem.
Večina posvojiteljev mi je primaknila tudi del financ zanje.
Posebna zahvala pa gre lastnici trgovine Kakadu (Ksenji Klepec Šimenc), ki je za 'reševalno odpravo' posodila svoj prostornejši avto in pokrila potne stroške za prevoze kokošk. Kokoškam v poklon, če imate otroke, kupujte pri njej.Ima veliko srce.
O vsakem posvojitelju sem se prepričala na lastne oči.
Želela sem vedeti, da bodo kokoši prišle v prave roke. Da ne bodo prišle iz dežja pod kap.
Dostavljali smo jih v izposojenih industrijskih kletkah, namenjenih za prevoze kokoši.
Še najbolj me je ganila izjava upokojenega mesarja - posvojitelja več kot 10ih kokošk.
Dejal je:
'Šolal sem se za mesarja, delal sem kot mesar. Potem sem doživel možgansko kap.
Danes pravim, da se je možganska kap Božja kazen za vse, kar se slabega storil živalim v klavnicah, ko sem se učil.
Ampak moral sem preživeti.
Živali, ki jih danes vzamem k sebi, so zame terapija. Da se odkupim. In z njimi ravnam najlepše. Ker to si zaslužijo.''
Če se za žival zavzame človek kot jaz, ki ne jem mesa, ne pohodim polža in gosenice nosim v gozd, potem je to ena stvar. Če se za žival zavzame človek, ki jo je nekoč klal in se je spreobrnil, potem je to referenca, ki ji ni para. Njegova izjava je objavljena tudi v prispevku, ki ga je posnela TV Slovenija za oddajo O živalih in ljudeh - na 17. minuti je zgodba o kokoškah: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/o-zivalih-in-ljudeh-oddaja-tv-maribor/ava2.174278367/)
Sedaj so vse kokoši na varnem. Teh 100. Takole se crkljajo pri nas na sončku.
Jaz grem naprej. Po 'donkihotovsko' Pot je končana, potovanje se začenja - v upanju, da to ne bo boj z mlini na veter.
V postopku je ustanovitev Zavoda za zaščito rejnih živali - Koki.
Z vsemi sredstvi, ob zagotovljeni medijski podpori in finančnem botrstvu posameznikov bom dan za dnem iskala prostor, opuščeno kmetijo za najem, za začasni dom poškodovanih, odsluženih rejnih živali.
Povezovala in obiskala bom ljudi, ki že danes skrbijo za rešene rejne živali in se trudila s pridobivanjem sredstev zanje.
Predvsem pa je skrajni čas, da s pomočjo posameznikov, podjetij ali države uredimo zavetišče za rejne živali.
Do tedaj sem za dobro živali kadarkoli na voljo na telefonski številki 051.321.200.
Če imate predlog, poznate primerno opuščeno kmetijo, poznate primer živali, ki je potrebna pomoči, pa morda kmet nima denarja za njeno oskrbo, pokličite, pišite. Rešitve obstajajo!
Potrudila se bom po najboljših močeh. Pravzaprav potrudili. Ker zdaj v tem nisem več sama. Sem pa do konca življenja odločena:
''TUKAJ IN ZDAJ, Z OBLJUBO ZA VEKOMAJ, BOM GLAS TISTIH, KI JIH NIHČE NE MORE SLIŠATI, IZRAZ BOLEČINE TISTIH, KI JIH NIHČE NE MORE VIDETI.'KAJTI, KO JIH BOSTE SLIŠALI IN VIDELI, BOSTE RAZUMELI. TO SE NE BI SMELO DOGAJATI. NE NA TAK NAČIN.
Tole je puran.
Ne morete si kaj, da vam ne bi bil všeč že na prvi pogled. Niti slutite ne, da je v industrijski reji, ki ne deli vašega sočutja, njegova vrsta nemalokrat deležna grozljivih dejstev.
In tole je odslužena kokoš nesnica (stara kura v pogovornem jeziku).
Je grda, stara coprnica, s predolgimi kremplji, čudnim kljunom, trdoživim pogledom.
Ne, nje ne morete imeti radi. Kakšnih grozljivih dejstev je deležna njena vrsta v industrijski reji vas pravzaprav ne zanima. Kura je kura.
V vas ne bo vzbudila prej omenjene nežnosti, otroci je ne bodo želeli pestovati, ne bo v okras na dvorišču.
Kajti potem ko je 18 mesecev dan za dnem v kletki po imenu baterija (zato baterijska reja) nesla jajčka, je šla na razprodajo, ker jajčk ne nese več vsak dan.
Njeno meso je sedaj stranski produkt reje kokoši za jajca.
Ona pripada tistemu, ki želi poceni kokošjo juho (njeno življenje je na prodaj le za 0,60 eur), hrano za psa, sokola ali nekaj tretjega. Ne boste je našli pri družinski hiši z vrtom.
Ampak, kaj pa, če je lahko drugače?
Vrnimo se k uvodu.
Ko smo se pripeljali h gospodu, smo jih zagledali.
S cmokom v grlu in z največjo mero strpnosti, potrpežljivosti, umirjene energije smo z možem in otrokoma zbrali 3 - naključno, z izjemo skljuvane in krvave, ki jo danes imenujem princesa. Slednjo smo vzeli namenoma. Sedli smo v avto.
Bilo je kot bi rekla: ''Heej, kaj vi že greste? Kaj pa jaz? Kaj pa me ostale?''
In zgodbo sem želela zaključiti z mislimi, da tako pač je na tem svetu in da se pravzaprav ne da ničesar narediti.
''Zmeraj obstaja rešitev. Če imaš denar in prostor, se da rešiti. Kupiš in odpelješ jih. Preprosto je, Ksenija. Ampak mi nimamo ničesar od tega. Mi še položnic nimamo plačanih. Mi ne moremo.''
Obrnila sem se na vsa možna društva za zaščito živali, vegetarijanske skupine in zadeva je stekla sama od sebe. Prejela sem več kot 300 klicev ljudi, ki so želeli pomagati.
Z družino nismo jedli, nismo spali, vendar smo po 72 urah agonije in obsednega stanja pa smo imeli dom za vse kokoši.
Prvih 15 je po zaslugi gospe Irene Šef, ki ima v oskrbi kunce, romalo na Dolenjsko, 20 jih je romalo k Tanji na Rifnik, 35 jih je posvojilo Društvo za zaščito konj, 10 jih je posvojila mariborsko srce za živali Aleksandra Mori, 10 upokojeni mesar iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ostale princeske so ostale meni.
V vsej norišnici sem odpeljala zraven tudi eno mojih 3 rešenk, ki jo sedaj na vse pretege iščem.
Večina posvojiteljev mi je primaknila tudi del financ zanje.
Posebna zahvala pa gre lastnici trgovine Kakadu (Ksenji Klepec Šimenc), ki je za 'reševalno odpravo' posodila svoj prostornejši avto in pokrila potne stroške za prevoze kokošk. Kokoškam v poklon, če imate otroke, kupujte pri njej.Ima veliko srce.
O vsakem posvojitelju sem se prepričala na lastne oči.
Želela sem vedeti, da bodo kokoši prišle v prave roke. Da ne bodo prišle iz dežja pod kap.
Dostavljali smo jih v izposojenih industrijskih kletkah, namenjenih za prevoze kokoši.
Dostavljali smo jih v izposojenih industrijskih kletkah, namenjenih za prevoze kokoši.
Še najbolj me je ganila izjava upokojenega mesarja - posvojitelja več kot 10ih kokošk.
Dejal je:
'Šolal sem se za mesarja, delal sem kot mesar. Potem sem doživel možgansko kap.
Danes pravim, da se je možganska kap Božja kazen za vse, kar se slabega storil živalim v klavnicah, ko sem se učil.
Ampak moral sem preživeti.
Živali, ki jih danes vzamem k sebi, so zame terapija. Da se odkupim. In z njimi ravnam najlepše. Ker to si zaslužijo.''Če se za žival zavzame človek kot jaz, ki ne jem mesa, ne pohodim polža in gosenice nosim v gozd, potem je to ena stvar. Če se za žival zavzame človek, ki jo je nekoč klal in se je spreobrnil, potem je to referenca, ki ji ni para. Njegova izjava je objavljena tudi v prispevku, ki ga je posnela TV Slovenija za oddajo O živalih in ljudeh - na 17. minuti je zgodba o kokoškah: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/o-zivalih-in-ljudeh-oddaja-tv-maribor/ava2.174278367/)
Sedaj so vse kokoši na varnem. Teh 100. Takole se crkljajo pri nas na sončku.
Jaz grem naprej. Po 'donkihotovsko' Pot je končana, potovanje se začenja - v upanju, da to ne bo boj z mlini na veter.
V postopku je ustanovitev Zavoda za zaščito rejnih živali - Koki.
Z vsemi sredstvi, ob zagotovljeni medijski podpori in finančnem botrstvu posameznikov bom dan za dnem iskala prostor, opuščeno kmetijo za najem, za začasni dom poškodovanih, odsluženih rejnih živali.
Povezovala in obiskala bom ljudi, ki že danes skrbijo za rešene rejne živali in se trudila s pridobivanjem sredstev zanje.
Predvsem pa je skrajni čas, da s pomočjo posameznikov, podjetij ali države uredimo zavetišče za rejne živali.
Do tedaj sem za dobro živali kadarkoli na voljo na telefonski številki 051.321.200.
Če imate predlog, poznate primerno opuščeno kmetijo, poznate primer živali, ki je potrebna pomoči, pa morda kmet nima denarja za njeno oskrbo, pokličite, pišite. Rešitve obstajajo!
Potrudila se bom po najboljših močeh. Pravzaprav potrudili. Ker zdaj v tem nisem več sama. Sem pa do konca življenja odločena:
''TUKAJ IN ZDAJ, Z OBLJUBO ZA VEKOMAJ, BOM GLAS TISTIH, KI JIH NIHČE NE MORE SLIŠATI, IZRAZ BOLEČINE TISTIH, KI JIH NIHČE NE MORE VIDETI.'KAJTI, KO JIH BOSTE SLIŠALI IN VIDELI, BOSTE RAZUMELI. TO SE NE BI SMELO DOGAJATI. NE NA TAK NAČIN.
