Šola je pomembna.
Tako pravim otrokom.
Še sploh, ko odprem matematični zvezek najstarejšega in najdem kar deset prečrtanih računov, ki jih je narobe zračunal. In potem še narobe popravil.
To je seveda signal, da moramo vaditi. Ker šola je pomembna. Vadimo. Vadimo.
Vsak dan vadimo, ker šola je pomembna.
Tako so tudi meni govorili moji starši.
Le da so misel utemeljili z naslednjimi stavki:
Šola je pomembna, da potem dobiš službo. Da nekaj 'rata' iz tebe, da nekaj postaneš.
Tako so govorili starši meni.
Jaz otrokom pravim.
Šola je pomembna.
Pravzaprav niti ne šola, znanje je tisto, ki je pomembno.
Nove in nove informacije, tisti užitek, ko naredi klik, ko rešiš matematični problem, ki ga prej tedne nisi razumel, potem pa se ti nekega dne ob že stoti vaji preprosto posveti. In potem gredo vse enačbe le še po istem kopitu.
Znanje je magnet, je užitek zaradi znanja samega.
Ker potem je svet fenomenalen. To jaz mislim o šoli in znanju.
Ker, oprostite, tisto, da je pomemba zaradi dobre službe (danes prevedeno:sploh službe), žal ne drži. Dobre službe so pogojene z drugimi fenomeni, še najmanj šolskim. To ste namreč pravkar slišali iz ust nekoga, ki je doštudiral v roku, diplomo pisal v Avstraliji, zanjo prejel najvišjo oceno, potem vpisal še magisterij...danes pa se mu položnice namenoma zgubljajo med reklamami in se sprašuje, s čim bo zakuril čez zimo.
Ampak vsemu navkljub obožujem znanje.
Uživam ob prebiranju Lacana, občudujem nekdanjo kolegico s fakultete, ki se je poročila z najslavnejšim filozofom vseh časov in nikoli mi ne bo žal niti trenutka, ki sem ga preživela v šoli. Ampak šola v mojih časih je bila odlična. Če jo primerjam s šolami, ki jih obiskujejo moji otroci. Sodobnimi šolami. Stare lesene table so marsikje zamenjale interaktivne table, računalnik je v vsaki osnovnošolski učilnici, otroci v podaljšanem bivanju gledajo risanke, na pravljičnih krožkih se vrtijo risanke, po hodnikih zvonijo mobiteli starejših učencev, glavni problem je disciplina v razredu...učiteljice pa so v skrajno nezavidljivem položaju, omejene z vseh strani.
Če bi imela finančne pogoje, da izkoristim možnost šolanja doma, bi to storila. Čeprav je ta način šolanja v Sloveniji že skoraj problematiziran, če sklepam po zadnjih prispevkih v medijih. Novinarske kolegice izpostavljajo verske fanatike, ki otroke vzgajajo doma in poudarjajo pomen javnega šolstva in vključenosti otrok v javni izobraževalni sistem. Zaradi socializacije. Ja, socializacija. Po definiciji pomeni - proces vključevanja človeka v družbo. Razumem. Socializacija. Ampak v to družbo? Saj se šalite, kajne?
Tako pravim otrokom.
Še sploh, ko odprem matematični zvezek najstarejšega in najdem kar deset prečrtanih računov, ki jih je narobe zračunal. In potem še narobe popravil.
To je seveda signal, da moramo vaditi. Ker šola je pomembna. Vadimo. Vadimo.
Vsak dan vadimo, ker šola je pomembna. Tako so tudi meni govorili moji starši.
Le da so misel utemeljili z naslednjimi stavki:
Šola je pomembna, da potem dobiš službo. Da nekaj 'rata' iz tebe, da nekaj postaneš.
Tako so govorili starši meni.
Jaz otrokom pravim.
Šola je pomembna.
Pravzaprav niti ne šola, znanje je tisto, ki je pomembno.
Nove in nove informacije, tisti užitek, ko naredi klik, ko rešiš matematični problem, ki ga prej tedne nisi razumel, potem pa se ti nekega dne ob že stoti vaji preprosto posveti. In potem gredo vse enačbe le še po istem kopitu.
Znanje je magnet, je užitek zaradi znanja samega.
Ker potem je svet fenomenalen. To jaz mislim o šoli in znanju.
Ker, oprostite, tisto, da je pomemba zaradi dobre službe (danes prevedeno:sploh službe), žal ne drži. Dobre službe so pogojene z drugimi fenomeni, še najmanj šolskim. To ste namreč pravkar slišali iz ust nekoga, ki je doštudiral v roku, diplomo pisal v Avstraliji, zanjo prejel najvišjo oceno, potem vpisal še magisterij...danes pa se mu položnice namenoma zgubljajo med reklamami in se sprašuje, s čim bo zakuril čez zimo.
Ampak vsemu navkljub obožujem znanje.
Uživam ob prebiranju Lacana, občudujem nekdanjo kolegico s fakultete, ki se je poročila z najslavnejšim filozofom vseh časov in nikoli mi ne bo žal niti trenutka, ki sem ga preživela v šoli. Ampak šola v mojih časih je bila odlična. Če jo primerjam s šolami, ki jih obiskujejo moji otroci. Sodobnimi šolami. Stare lesene table so marsikje zamenjale interaktivne table, računalnik je v vsaki osnovnošolski učilnici, otroci v podaljšanem bivanju gledajo risanke, na pravljičnih krožkih se vrtijo risanke, po hodnikih zvonijo mobiteli starejših učencev, glavni problem je disciplina v razredu...učiteljice pa so v skrajno nezavidljivem položaju, omejene z vseh strani.
Če bi imela finančne pogoje, da izkoristim možnost šolanja doma, bi to storila. Čeprav je ta način šolanja v Sloveniji že skoraj problematiziran, če sklepam po zadnjih prispevkih v medijih. Novinarske kolegice izpostavljajo verske fanatike, ki otroke vzgajajo doma in poudarjajo pomen javnega šolstva in vključenosti otrok v javni izobraževalni sistem. Zaradi socializacije. Ja, socializacija. Po definiciji pomeni - proces vključevanja človeka v družbo. Razumem. Socializacija. Ampak v to družbo? Saj se šalite, kajne?
Ksenja, sama delam v šolstvu in me dnevno prevevajo enake misli. O šolanju doma. Pa veš kaj, naj si mislijo kar si hočejo, naj bo to problem... tisto kar boš s svojim odnosom do znanja, vedenja, razmišljanja naučila svoje otroke in z metodami, ki so očitno zelo domiselne:) (bravo za avtke in vejice), bo gotovo največ kar otrokom lahko daš. Socializacija pa... socializacija lahko poteka še na druge načine. Jaz imam še dobri dve leti časa da oblikujem tole svojo misel o šolanju doma. Upam, da bo v tem času dozorela v kaj konstruktivnega.
OdgovoriIzbriši