3. jul. 2014

Zakaj ne jemo mesa?

V času, ko polovica ljudi nima službe in nima pojma, kaj naj sploh da v usta s tisto malo denarja, ki ga prejme, bom vsakršno sprenevadnje v stilu 'Mi pa tega ne jemo' označila za sodobno afnanje. 
Ker je pač tako, da si lahko srečen, da imaš sploh kaj za jest. 
In da obstajajo razni Hoferji, Lidli, Eurospini...in kaj je še tega. 

AMPAK. 
Z eno veliko izjemo - kategorijo hrane, ki je pravzaprav ne bi smelo biti - meso. 
Ker ne jesti mesa, ni prehranska preferenca kot to hočejo prikazati mnogi. 
Ne jesti mesa ni isto kot ne jesti bele moke, piti coca cole ali kaj je še teh stvari. 
Je nekaj bistveno bolj temeljnega. 

Pomeni zavrniti mučenje miljarde živali, ki trpijo na nam skrite načine. 
In nima nobene zveze s človekom in tem, s čim se kdo prehranjuje. 
Podobno kot preprosto ne jemo mačk, ne bi smeli jesti piščancev, kokoši, pujsov, krav...
O tem se sploh ne bi smeli pogovarjati. 
Kot se ne pogovarjamo, zakaj za kosilo ne jemo sosedovega hrbta ali stričeve noge. Razumete? 

To pišem kot nekoč strastna mesojedka. 
Ki si ni znala predstavljati življenja brez pršuta. Brez goveje juhe. Brez pečene piščančje bedrce. In hrenovk. In ki je na vprašanje vegetarijancev (čeprav izraza in kategoriziranja resnično ne maram, ga izjemoma uporabim) odgovarjala, da ne morem živeti brez mesa. Da je njegov okus pač nekaj, čemur se ne morem odreči. 
In pojma nisem imela, kako sebično, egoistično, vase zagledano je takrat zvenela moja izjava. 

Ampak zares, zares nisem imela pojma, kaj se skriva v notranjosti klavnic in rej.  
Zato danes vem, da sta nevednost in pomanjkanje informacij daleč največji problem, zaradi katerega se to dogaja.  

Ljudje so izgubili stik z živaljo kot takšno. 
Otroci mislijo, da so krave vijolične, da piščančki živijo v poli salamah, da krave same skačejo na police. Eno je, ko nekdo napiše - takole in takole je. Ti prebereš, lahko sočustvuješ, razumeš in to je to. Drugo je, ko to doživiš. Tega nikoli ne pozabiš.

Ko se pujs pred kolinami polula od smrtne groze,
tele obrne pred vrati klavnice in želi zbežati neizbežnemu, 
kura vrešči po dvorišču za svoje življenje. 

Ko poznaš žival v dno duše, kako zelo ljubi življenje, zaupa človeku, bije svoj naravni boj za obstanek. 
Ne, ni razlike med mačko, pujsom, kravo, bikom...zares je ni. 
Kadarkoli preverite pri meni, če želite. 

In veliko ljudi me potem vpraša, kaj pa sploh jemo. 
Ne, niti slučajno ne jemo kakšne 'fensi - šmensi' hrane v dragi vegetarijanski embalaži. 

Jemo preproste stvari -  fižol, grah, rižote, repo, korenje, peso, krompir, testenine...
Sploh ne znam točno razložit - pač kaj nam zraste in nekaj dokupimo. 
Ne kompliciramo, kar imam - dam na mizo in to je to. 

Nisem gurman. Nimam časa biti gurman. Pač nekaj pojemo. 

Za konec pa tisto, kar sicer ljudem največ pomeni. 
Njihovo zdravje. 
Bili smo pri pediatrinji. 
Ki ji dejstvo, da ne jemo mesa, prikrivamo nekaj let. 
Samo zato, ker želimo od nje objektivno sliko, neobremenjeno z morebitnimi predsodki. 
Po pregledu krvi naši juniorjev je letos ponovila, kar ponavlja že lep čas: Imata kri kot mlada zdrava bikca! 

In še - poznam meni drago osebo, ki je pred leti zbolela za rakom. 
Zdravila se je v Ameriki. Priznani zdravnik jo je sprejel na zdravljenje pod samo enim pogojem - da se odpove mesu, sicer zdravljenje ne bo uspešno. 
Naredila je, kar ji je naročil. Mislim, da je od tega 5 let. Nikoli več ne poskusi mesa. 
Raka je premagala. 

Svet je prenasičen s članki in literaturo o pozitivnih energijah, o pozitivnih mislih...pa naj pristavim svoj pisker. 

Hrana je vir energije. 
Najpomembnejši. 
Ali kdaj pomislite, kakšno energijo prejmete skozi meso, ki je bilo nekoč del živali, ki je trpela, umrla v smrtnem strahu na grozovit način, stisnjena nekje v kot? 
Kakšno energijo ste prejeli na ta način? 
Nobena žival ne 'da' svojega mesa kot navajajo šolski učbeniki, živalim vzamemo življenje, da dobimo meso. 

Pa res mislite, da se ta energija ne pozna ko ga zaužijemo? Poglejte svet okoli sebe. Odgovor je na dlani. 

Pred časom me je znanka okarala, zakaj krompir dajem sadim v plastične vreče za smeti, češ, da s tem onesnažujem okolje... odtlej vsakemu eko-pametnjakoviču ponavljam naslednje: 
Ne pridigajte mi o ekologiji s pečenim piščancem na krožniku! 
Kajti tam, tam se vse začne...








2 komentarja :

  1. Točno to! Hvala za "ubeseditev".

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni1/14/2015

    Lepo napisano, hvala za širjenje pozitivne energije :)

    OdgovoriIzbriši