Titanikov orkester

Kadar stopite v trgovino za male živali, jih boste nehote zaslišali. 
Če bi zaprli oči, se vam bi morebiti celo zazdelo, da ste na travniku, v bližini močvirja in ne sredi betonske džungle, umetne svetlobe in steklenih kletk. 

Če potem v trgovini sledite izvoru te imenitne zvočne kulise, jih najdete.
Čričke. Zapakirane v plastične škatle. 

Če mu oblečem suknjico, je prav takšen kot tisti murenček na mojem travniku. 
In ona, prav takšna kot ena mojih na travniku, čepi v kotu in zbira in izbira med vabili na svatbo. 

Le da je njihova usoda brez nadaljnega določena že vnaprej. 
So živa hrana za kuščarje in pajkovce. 

Pride oče z otrokoma, vzame dva paketa. 
Za nedeljsko gostijo, pripomni. 

Oni v škatlici pa igrajo. 
Tudi pri blagajni, igrajo. 
Ne bodo ušli, pa saj ne morejo uiti. 
Svojo snubitveno glasbo bodo igrali do konca. 
Kot Titanikov orkester, ki je vztrajal do zadnjega. 

V naravi nenehno poteka boj za obstanek. Sprejemam ga. In se vanj nikoli ne vmešam. 
Ampak trgovina z malimi živalmi ni naravno okolje, tukaj ne poteka naraven boj za obstanek, boja sploh ni, usoda je določena že vnaprej. 


Mi boš igral, ga vprašam. 
On in njegovi mi obljubijo enkratno glasbeno doživetje. 
Pa jih vzamem. 
Nenazadnje, saj veste, tudi na Titaniku so nekateri preživeli. 

Zdaj pa, musica maestro prosim! Naj se naše dolge in delovne avgustovske noči začnejo!