Neko sredo na poti iz šole pogovor z otroki nanese na fobije - da obstaja več sort fobij - pred rumeno barvo, zaprtimi prostori itd..
In najmlajši vpraša, kaj sploh je fobija.
Jaz mu razložim po svoje, da je fobija nekakšen nerazložljiv strah.
On pravi: ''Če obstaja nek nerazložljiv strah, potem mora obstajat tudi nerazložljivo veselje ob nečem?''
In ga seveda zanima, kako bi se reklo takemu veselju brez razloga?
Hm...vprašam ga, naj mi da primer nerazložljivega veselja.
In reče: ''No, meni je v največje veselje, ko hodim po tisti dvometrski nepokošeni travi gor in dol, pa sploh ne vem, zakaj mi je tako všeč.''
Brez lažne skromnosti lahko seveda rečem, da me dejstvo, kako lahko šestletnik dojema razsežnost nekega čustva, impresionira.
Ampak tisto, zaradi česar pa mi je toplo pri srcu kadarkoli se spomim na to, pa je dejstvo, da je hoja po visoki travi tisto, kar osrečuje mojega otroka...In si rečem: Mama, prav si izbrala!
In najmlajši vpraša, kaj sploh je fobija.
Jaz mu razložim po svoje, da je fobija nekakšen nerazložljiv strah.
On pravi: ''Če obstaja nek nerazložljiv strah, potem mora obstajat tudi nerazložljivo veselje ob nečem?''
In ga seveda zanima, kako bi se reklo takemu veselju brez razloga?
Hm...vprašam ga, naj mi da primer nerazložljivega veselja.
In reče: ''No, meni je v največje veselje, ko hodim po tisti dvometrski nepokošeni travi gor in dol, pa sploh ne vem, zakaj mi je tako všeč.''
Brez lažne skromnosti lahko seveda rečem, da me dejstvo, kako lahko šestletnik dojema razsežnost nekega čustva, impresionira.
Ampak tisto, zaradi česar pa mi je toplo pri srcu kadarkoli se spomim na to, pa je dejstvo, da je hoja po visoki travi tisto, kar osrečuje mojega otroka...In si rečem: Mama, prav si izbrala!
Ni komentarjev :
Objavite komentar