PROLOG.
Mali grdobec - ta mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel- me želi prepričat, da ga vzamem k sebi.
Nimamo prostora, pravim!
Pa mi kaže tisti svoj hlevček, v katerem se stiska že z več deset bratci in sestricami in zatrjuje, da je on navajen na zelo malo prostora, da toliko kot ga ima tukaj, ga premorem tudi jaz. Da bo zadovoljen četudi bo samo stal na mestu.
Pravim, da nimamo hrane zanj.
Pravi, da ni problem.
Da ve, da mi v hladilniku gnije nekaj bučk, da bo za začetek kar tiste pojedel.
Pa da bo jedel pomije iz bližnje gostilne, če bom tako prijazna, da se bom dogovorila zanje.
Pa vsa gnila jabolka s hriba - našega in sosedovega- bo pobral. In bo sit.
In prav prismuknjeno pomaha s tistim malim zavitim repom češ, saj vem, da si k sebi vzela že kaj gršega, tiste scufane kure recimo, pa ne eno, kar 13!
Mu rečem, da kokoši nesejo jajca. Kakšna pa bo korist od tebe, dragi moj grdobec?
In glej ga zlomka, tukaj se razveseli. O, boš videla, kaj zmoreva skupaj. Vem, kaj počneš. Berem tvoje zgodbe. Spregovoril bom ljudem kdo in kaj sem, tvoje otroke bom učil o tem, da bodo razumeli. Pa še vse druge, otroke in starše. To bom storil. Učitelj bom. Namesto s kavlja, lahko visim s plakatov. Veš, tudi ti ne veš vsega. Ali nisi nekoč rekla...
Ja, ja, vem kaj sem rekla, pa ni potrebno, da to izve še ves vesoljni svet... skoči zdaj v tisti naš mačji boks in se že enkrat spravi v naš stari razdrapani avto. Prepričal si me.
In on se namuzne.
Seveda sem jo prepričal, kako je ne bi!
Baje sem eno najintiligentnejših bitij na tem planetu (takoj za človekom, opico, delfinom in kitom!)
Celo hišnega psa prekašam v svoji bistrosti, pa je ne bi prepričal, ha!
No, veste, v resnici bom rabil majčkeno več kot sem ji namignil....najprej..v tisti mačji boks ne bom mogel, razen če me misli odpeljati samo pol...ampak kdo bi o tem.
To se je zgodilo pred 5imi dnevi.
Potem je Odi v manj kot 120ih urah z ganljivimi gestami in malodane nezemeljsko nežnostjo prevzel prav vsako kapilaro slehernega od nas.
Zdaj vemo.
Nikoli več nič nič ne bo tako kot je bilo pred njim.
O, Bog, kako zelo ga imamo radi...
In to je šele začetek.
Mali grdobec - ta mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel- me želi prepričat, da ga vzamem k sebi.
Nimamo prostora, pravim!
Pa mi kaže tisti svoj hlevček, v katerem se stiska že z več deset bratci in sestricami in zatrjuje, da je on navajen na zelo malo prostora, da toliko kot ga ima tukaj, ga premorem tudi jaz. Da bo zadovoljen četudi bo samo stal na mestu.
Pravim, da nimamo hrane zanj.
Pravi, da ni problem.
Da ve, da mi v hladilniku gnije nekaj bučk, da bo za začetek kar tiste pojedel.
Pa da bo jedel pomije iz bližnje gostilne, če bom tako prijazna, da se bom dogovorila zanje.
Pa vsa gnila jabolka s hriba - našega in sosedovega- bo pobral. In bo sit.
In prav prismuknjeno pomaha s tistim malim zavitim repom češ, saj vem, da si k sebi vzela že kaj gršega, tiste scufane kure recimo, pa ne eno, kar 13!
Mu rečem, da kokoši nesejo jajca. Kakšna pa bo korist od tebe, dragi moj grdobec?
In glej ga zlomka, tukaj se razveseli. O, boš videla, kaj zmoreva skupaj. Vem, kaj počneš. Berem tvoje zgodbe. Spregovoril bom ljudem kdo in kaj sem, tvoje otroke bom učil o tem, da bodo razumeli. Pa še vse druge, otroke in starše. To bom storil. Učitelj bom. Namesto s kavlja, lahko visim s plakatov. Veš, tudi ti ne veš vsega. Ali nisi nekoč rekla...
Ja, ja, vem kaj sem rekla, pa ni potrebno, da to izve še ves vesoljni svet... skoči zdaj v tisti naš mačji boks in se že enkrat spravi v naš stari razdrapani avto. Prepričal si me.
In on se namuzne.
Seveda sem jo prepričal, kako je ne bi!
Baje sem eno najintiligentnejših bitij na tem planetu (takoj za človekom, opico, delfinom in kitom!)
Celo hišnega psa prekašam v svoji bistrosti, pa je ne bi prepričal, ha!
No, veste, v resnici bom rabil majčkeno več kot sem ji namignil....najprej..v tisti mačji boks ne bom mogel, razen če me misli odpeljati samo pol...ampak kdo bi o tem.
To se je zgodilo pred 5imi dnevi.
Potem je Odi v manj kot 120ih urah z ganljivimi gestami in malodane nezemeljsko nežnostjo prevzel prav vsako kapilaro slehernega od nas.
Zdaj vemo.
Nikoli več nič nič ne bo tako kot je bilo pred njim.
O, Bog, kako zelo ga imamo radi...
In to je šele začetek.
Namesto da bi delala, sem danes brala vaš blog. Včeraj sva se spoznali v Kopru, ko ste nam pripeljali naše 4 kozličke. Krasen blog, krasno pisanje, nabolj pa sem navdušena nad vašim poslanstvom. Da, Slovenija potrebuje sanctuary za rejne živali. Kdaj bo kakšen Farm Sanctuary ali Edgar's Mission tu pri nas? Skupaj zmoremo več, tako da bom pomagala, kolikor lahko.
OdgovoriIzbriši