Moram priznati, da je trajalo kar lep čas, preden sem oblikovala svoje mnenje o trenutno najbolj aktualni reklami ptujskega perutninskega giganta z naslovom Razumemo piščance.
Za razliko od večine reklam mi je ta namreč, vse odkar se je pojavila, v sliki in besedi, dejansko dala pošteni misliti.
Foto: spletna stran Perutnine Ptuj
Kajti nesporno dejstvo je, da prav vsak kmet, vsak rejec, pozna svoje piščance.
In če razumeti definiramo kot nekaj vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave, jih večina njih tudi razume piščance.
Zato lahko predpostavim, da nimam razloga, da jim ne bi verjela.
V stiku z njimi so, vsak dan, to počnejo kot rečejo sami, že več kot 100 let.
Zato pravo vprašanje, ki bi si ga morali kot posamezniki zastaviti, ni, ali jih razumejo in poznajo, ampak kako jih lahko kljub temu, da jih tako dobro razumejo in poznajo kot pravijo, zdi se, da so malodane njihovi prijatelji, na koncu izigrajo.
Kot imajo navado reči ameriški marinci - najboljši prijatelj - najhujši sovražnik.
Pravzaprav jih izigravajo ves čas njihovih življenj, najprej ko se izvalijo in niso praveg spola, pa ko rastejo in se mnogi ne morejo več nositi, saj njihove krhe kosti ne zdržijo mase telesa, katerega edina funkcija je, da v čimkrajšem času doseže največjo možno klavno maso ob najmanjšem vložku. Oboji do te tako na dolgo in široko opevane 'terase' niso niti zmožni prilesti. Mnogi od tistih, ki prilezejo, niso zmožni ničesar videti. In prav rada bi se povabila na ogled, da vidim takšne manekensko lepe piščance kot v reklami...Kolikor pomnim, tamkajšnji piščanci ne zgledajo tako.
Ampak..tisto, kar me je v celotni zadevi zaskrbelo je, da so dejansko naredili nekaj, korak naprej, da izboljšajo sicer klavrno življenje vsaj peščici piščancev.
Tega ne gre oporekati.
In če pogledam podrobno, v reklami ni nič neresničnega, le cel kup zamolčanih dejstev.
In ker živimo v sodobnem svetu, kjer smo ljudje izgubili stik z živalmi, ki jih jemo, me čudi samo, da snovalci reklame piščancu niso narisali še oblačka, ki pravi - ''Pojej me, vesel bom.''
V bistvu bi nekako celo sovpadalo s celotno zgodbo.
In kar bi bilo verjetno še huje, ljudje bi tudi temu nasedli.
Kajti, če nikoli nisi živel s piščancem ali kokošjo, pravzaprav niti ne veš, kakšno bitje je. Gre za vgrajeno razmišljanje, ki je v nas prišlo skozi učbenike (piščanci dajejo meso, nekaj je treba jesti....) in celotno večinsko socializacijo. Pomislite pri sebi. Kolikorat jeste piščančje meso v primerjavi s tem, kolikokrat ste piščanca pobožali, dvignili v naročje ali celo živeli z njim?
Seveda je ljudem jasno, da piščanec ne bo odprl kljuna in rekel, da ga pojej, vendar se ti hipoma brez težav lahko zazdi, da tako daleč od tega pa spet ni.
Saj je vendar na svetu, vzrejen zato, da se ga poje. Če mu položimo v usta te besede, je nekako logično nadaljevanje človeške predstave o piščancu.
Zaskrbelo me je, ker se tovrstno polaganje besed živalim v usta, v tujini dogaja že lep čas.
Znan je primer, ko je Burger King določil kokoško in jo poimenoval Gloria.
Z njo je potoval po različnih mestih in zlorabil njeno intiligenco (kokoši je možno naučiti raznih trikov). In tako je kokoška 'odločala' o tem, v katerem mestu bodo jedli njene brate/sestre. Podrobno tukaj.
Akcija je sicer naletela na precej odpora, vendar pa se je marsikomu zdela celo zabavna, urbani prebivalci so svoje otroke vozili gledat to 'pametno' kokoško, ki je sicer nimajo priložnosti kje videti, potem pa veselo na hamburger.
In tudi to ni osamljen primer. Izšla je celo knjiga za otroke z naslovom I Want to be a bacon when I grow up.
Torej, pujsek govori, kako želi postati šunka, ko odraste. Ko sem prvič videla zadevo sem pomislila, da gre za kakšnega pred zakolom rešenega pujska po imenu Bacon, ki je vzor drugim in govori o tem, da takšno bi moralo biti življenje.
Seveda me je kap, ko sem dojela, da je avtor spretno in zarotniško položil besede pusjku v usta.
In kot pravi moja prijateljica. Besede lahko življenje dajejo. In besede lahko življenje jemljejo.
Ampak ,moja skrb je bila odveč, saj kot spremljam, reklama Razumemo piščance ni naletela na pozitiven odziv.
Kar je najbolj zanimivo pa je, da je sprožila odpor celo pri ljudeh, ki sicer nimajo nobenih zadržkov pojesti pečene perutničke ali pohanega piceka.
Potrošnikom se je zazdelo, da so sami izigrani v celotni zgodbi.
Da so perutninarji šli predaleč, da jih imajo za norca...da oni pa že ne razumejo piščancev, če jih stare dober mesec zakoljejo.
Pri tem pa so seveda pozabili na ključno dejstvo - zakoljejo jih zato, ker oni tako želijo.
Potrošniki namreč.
Rada bi rekla, da sem zadovoljna, da reklama ni dosegla pričakovanega odziva. Pa nisem, zato tega ne morem trditi. Ker po vsem kar sem med komentarji in zapisi prebrala, za piščance v vsej zgodbi pravzaprav nikomur zares ni mar.
Vendar, ni nobene potrebe, da bi piščance sploh razumeli. Sama jih ne razumem. Še sebe ne, pa se bom ukvarjala s piščanci?!? Ali kot reče moj Luka:
'' Takole ti bom rekel, dragi Srečko Petelin, ki si nekoč PIŠČANEC bil. Po enem letu, odkar si pri nas, namesto da tičiš v majhni kletki v Goriških brdih, te še zmeraj NE RAZUMEM. Ne razumem, zakaj se začneš dret ob 4ih zjutraj in naj me koklja brcne če RAZUMEM, kako to, da dvoriš kar 14im kokošim, če se meni zdi, da bi bila dovolj le ena?! Ampak, takole ti povem. V resnici me sploh ne zanima, zakaj si, kar si. Zakaj bi te vendar moral razumet, še sebe včasih ne. Oba hodiva pod istim soncem, po istih tleh, dihava isti zrak in skačeva čez isto ograjo. In če me potrebuješ, sem tukaj. Ker sem močnejši, te bom ščitil. In če boš bolan, ti bom pomagal. Najbolj zadovoljen pa sem, ko te gledam, kako nikogar od nas ne potrebuješ. In preprosto uživaš in živiš to edino življenje. '' (Luka, Zavod Koki)
Za razliko od večine reklam mi je ta namreč, vse odkar se je pojavila, v sliki in besedi, dejansko dala pošteni misliti.
Foto: spletna stran Perutnine Ptuj
Kajti nesporno dejstvo je, da prav vsak kmet, vsak rejec, pozna svoje piščance.
In če razumeti definiramo kot nekaj vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave, jih večina njih tudi razume piščance.
Zato lahko predpostavim, da nimam razloga, da jim ne bi verjela.
V stiku z njimi so, vsak dan, to počnejo kot rečejo sami, že več kot 100 let.
Zato pravo vprašanje, ki bi si ga morali kot posamezniki zastaviti, ni, ali jih razumejo in poznajo, ampak kako jih lahko kljub temu, da jih tako dobro razumejo in poznajo kot pravijo, zdi se, da so malodane njihovi prijatelji, na koncu izigrajo.
Kot imajo navado reči ameriški marinci - najboljši prijatelj - najhujši sovražnik.
Pravzaprav jih izigravajo ves čas njihovih življenj, najprej ko se izvalijo in niso praveg spola, pa ko rastejo in se mnogi ne morejo več nositi, saj njihove krhe kosti ne zdržijo mase telesa, katerega edina funkcija je, da v čimkrajšem času doseže največjo možno klavno maso ob najmanjšem vložku. Oboji do te tako na dolgo in široko opevane 'terase' niso niti zmožni prilesti. Mnogi od tistih, ki prilezejo, niso zmožni ničesar videti. In prav rada bi se povabila na ogled, da vidim takšne manekensko lepe piščance kot v reklami...Kolikor pomnim, tamkajšnji piščanci ne zgledajo tako.
Ampak..tisto, kar me je v celotni zadevi zaskrbelo je, da so dejansko naredili nekaj, korak naprej, da izboljšajo sicer klavrno življenje vsaj peščici piščancev.
Tega ne gre oporekati.
In če pogledam podrobno, v reklami ni nič neresničnega, le cel kup zamolčanih dejstev.
In ker živimo v sodobnem svetu, kjer smo ljudje izgubili stik z živalmi, ki jih jemo, me čudi samo, da snovalci reklame piščancu niso narisali še oblačka, ki pravi - ''Pojej me, vesel bom.''
V bistvu bi nekako celo sovpadalo s celotno zgodbo.
In kar bi bilo verjetno še huje, ljudje bi tudi temu nasedli.
Kajti, če nikoli nisi živel s piščancem ali kokošjo, pravzaprav niti ne veš, kakšno bitje je. Gre za vgrajeno razmišljanje, ki je v nas prišlo skozi učbenike (piščanci dajejo meso, nekaj je treba jesti....) in celotno večinsko socializacijo. Pomislite pri sebi. Kolikorat jeste piščančje meso v primerjavi s tem, kolikokrat ste piščanca pobožali, dvignili v naročje ali celo živeli z njim?
Seveda je ljudem jasno, da piščanec ne bo odprl kljuna in rekel, da ga pojej, vendar se ti hipoma brez težav lahko zazdi, da tako daleč od tega pa spet ni.
Saj je vendar na svetu, vzrejen zato, da se ga poje. Če mu položimo v usta te besede, je nekako logično nadaljevanje človeške predstave o piščancu.
Zaskrbelo me je, ker se tovrstno polaganje besed živalim v usta, v tujini dogaja že lep čas.
Znan je primer, ko je Burger King določil kokoško in jo poimenoval Gloria.
Z njo je potoval po različnih mestih in zlorabil njeno intiligenco (kokoši je možno naučiti raznih trikov). In tako je kokoška 'odločala' o tem, v katerem mestu bodo jedli njene brate/sestre. Podrobno tukaj.
Akcija je sicer naletela na precej odpora, vendar pa se je marsikomu zdela celo zabavna, urbani prebivalci so svoje otroke vozili gledat to 'pametno' kokoško, ki je sicer nimajo priložnosti kje videti, potem pa veselo na hamburger.
In tudi to ni osamljen primer. Izšla je celo knjiga za otroke z naslovom I Want to be a bacon when I grow up.
Torej, pujsek govori, kako želi postati šunka, ko odraste. Ko sem prvič videla zadevo sem pomislila, da gre za kakšnega pred zakolom rešenega pujska po imenu Bacon, ki je vzor drugim in govori o tem, da takšno bi moralo biti življenje.
Seveda me je kap, ko sem dojela, da je avtor spretno in zarotniško položil besede pusjku v usta.
In kot pravi moja prijateljica. Besede lahko življenje dajejo. In besede lahko življenje jemljejo.
Ampak ,moja skrb je bila odveč, saj kot spremljam, reklama Razumemo piščance ni naletela na pozitiven odziv.
Kar je najbolj zanimivo pa je, da je sprožila odpor celo pri ljudeh, ki sicer nimajo nobenih zadržkov pojesti pečene perutničke ali pohanega piceka.
Potrošnikom se je zazdelo, da so sami izigrani v celotni zgodbi.
Da so perutninarji šli predaleč, da jih imajo za norca...da oni pa že ne razumejo piščancev, če jih stare dober mesec zakoljejo.
Pri tem pa so seveda pozabili na ključno dejstvo - zakoljejo jih zato, ker oni tako želijo.
Potrošniki namreč.
Rada bi rekla, da sem zadovoljna, da reklama ni dosegla pričakovanega odziva. Pa nisem, zato tega ne morem trditi. Ker po vsem kar sem med komentarji in zapisi prebrala, za piščance v vsej zgodbi pravzaprav nikomur zares ni mar.
Vendar, ni nobene potrebe, da bi piščance sploh razumeli. Sama jih ne razumem. Še sebe ne, pa se bom ukvarjala s piščanci?!? Ali kot reče moj Luka:
'' Takole ti bom rekel, dragi Srečko Petelin, ki si nekoč PIŠČANEC bil. Po enem letu, odkar si pri nas, namesto da tičiš v majhni kletki v Goriških brdih, te še zmeraj NE RAZUMEM. Ne razumem, zakaj se začneš dret ob 4ih zjutraj in naj me koklja brcne če RAZUMEM, kako to, da dvoriš kar 14im kokošim, če se meni zdi, da bi bila dovolj le ena?! Ampak, takole ti povem. V resnici me sploh ne zanima, zakaj si, kar si. Zakaj bi te vendar moral razumet, še sebe včasih ne. Oba hodiva pod istim soncem, po istih tleh, dihava isti zrak in skačeva čez isto ograjo. In če me potrebuješ, sem tukaj. Ker sem močnejši, te bom ščitil. In če boš bolan, ti bom pomagal. Najbolj zadovoljen pa sem, ko te gledam, kako nikogar od nas ne potrebuješ. In preprosto uživaš in živiš to edino življenje. '' (Luka, Zavod Koki)
Ni komentarjev :
Objavite komentar