1. jan. 2015

OGLAS ZA MIR
















Pred dnevi sem naletela in na družbenem omrežju objavila fotografijo 4 pujsov, natlačenih na dobrem kvadratnem metru betona. 
Bil je oglas za 4 izločene svinje na portalu bolha, rejec jih je za potrebe slikanja in da bi se umirile, namestil v zanj nesporno pozo, ki pa je sama po sebi izražala globoko stisko živali.
Rejec na stisko živali, ki je nemo kričala iz fotografije ni pomisli, najbrž je niti ni opazil ni.

Dejstvo namreč je, da rejne živali ne oglašujemo pred kaminom, na toplih odejah.
Kot pse recimo. Kot takšne jih potem nihče ne bi niti kupil za zakol.
Kot takšne bi namreč imele ime, dostojanstvo, spoštovanje. Kot hišni pes.
In tega ne boste zaklali in pojedli, kajne?
Rejne živali oglašujemo kot predmete – odvzamemo jim vse, kar lahko. 
Tako nimajo imena, zgolj številko, nimajo svobode, živijo na kvadratnem metru v kupu dreka in niso srečne, ampak v stiski, trpljenju. Če imate sočutje, vas skoraj silijo že - daj ubij me in me odreši tega trpljenja.
So predmet. No, niti predmet niso. Z avtom delamo lepše. Starega Forda ne bomo stisnili v kot in v drek, da ga slikamo in prodamo. 
Rejne živali so manj kot predmet.

Kakorkoli, pod objavo se je nabralo ogromno komentarjev, nemalo žaljivih. 
Ki so zame eden najbolj dragocenih odrazov družbe, v kateri živimo. Hvaležna sem avtorjem, da jih niso umaknili, preden jih zapišem in shranim. Kot je s fotografijo tistih 4 izločenih svinj storil lastnik – verjetno je fotografijo odstranil, da je ne bi slučajno kdo nosil inšpektorjem pod nos. No, hitro ukrepanje in delo inšpektorjev rejec več kot očitno precenjuje.
Komentarji so bili v smislu: '' a svinje bi vi zaščitili..vam manjkata najmanj dve srednji šoli...brigajte se za pasje boje...svinje, krave, so pač za prehrano ljudi. Tak je blo. In bo ostalo....svinje so svinje..'' 

Kot odgovor na številne komentarje pa sem se odločila, da povzamem pravzprav izsek iz naše družinske zgodbe. Želim si, da bi jo prebrali zlasti avtorji zgoraj omenjenih citatov.
Kot zapis nekoga, ki z največjo mero ponižnosti, ki jo premorem, želim nekaj sporočiti.

Z družino smo pred leti stopili na pot samooskrbe. Ja, na tisto, kar vsi tako zelo opevajo po dolgem in počez.
Je bil razlog pomanjkanje denarja, izguba dohodka ? Vsekakor. Oboje.
Pa tudi, da smo bili vrh glave siti bombandiranja z vseh strani v stilu – '' kupite 1001 vrsto moke '' – kot da bi potrebovali toliko vrst, dovolj je ena, da spečeš kruh!.
Ali ''kupite katero od 100 vrst sladkorja '' – kot da bi umrli, če bi na svetu obstajala samo ena vrsta sladkorja, ki je dovolj za sladek čaj.
Povedano po domače, dovolj smo imeli potrošniškega 'sranja', čez noč najeli majhen kos zemlje s hišo in s spretnimi rokami, odprtimi glavami in pogumom ročno zaorali, postavili vrt, rekli smo mu 'naša mala njiva'. Da si pridelamo tisto osnovno, da bomo vedeli, kaj jemo. No, v resnici, da bomo sploh imeli kaj za jest. Z družinskim proračunom zrelim za Rdeči Križ namreč ne moreš kupiti veliko solate na trgu, kajne? Lahko pa jo posadiš, na najet kos zemlje ali v korito na balkon. Pa ti bo še iz ušes gledala kot jaz rada rečem. Seme ni drago.
Zgodba o naši samooskrbi je uspela na polno.
Prijateljem v mestu sem v kartonskim škatlah prinašala zelenjavo, krompir, oni pa so mi v zameno dajali testenine, moko, sladkor. Nisem prodajala, šla sem se blagovno menjavo. In začela ustvarjati svet, v katerem sem želela videti odraščati svoje otroke.
Zaživeli smo z Zemljo.
In potem je nekega dne moj oče, dedek mojih otrok rekel:
''Ksenija, prinesel sem ti kokoško. Da boste imeli jajčka. Da ne boste lačni!''
Ime smo ji dali Koki.
Kokoši sem poznala iz otroštva, seveda, vendar po toliko letih človek pozabi, kaj je, kje živi, kakšna je, kako jo že primem? In v obratnem vrstnem redu kot je običajno – najprej štalca potem pa kravca – smo jo vzeli k sebi. Najprej kravca..potem štalca.
Ko je znesla prvo jajce, je bilo to najbolj ganljivo doživetje za moje otroke in zame. In zanjo. 
V zahvalo smo ji skuhali makarone. In ti so postali njena najljubša jed. 
Ker brez nje jajčka vendarle ne bi bilo. Zgradili smo ji hišico iz palet. 
Kaj hiško, cel grad.
Začela je hoditi za nami po dvorišču, mi sledila na vrt, ko sem prekopavala zemljo, me jezila, ko mi je kradla drobtine kruha na pikniku.
In me v dno srca razžalostila, ko je nekega dne odšla čez mavrico. 
Ker je imela gensko deformacijo, značilno za kokoši nesnice, ki letno znesejo nenormalno količino jajc. Strte lupine in apnenec se kopičijo v telesu, ko jih je preveč...je preveč.
Hudo nam je bilo do konca. Če bi pomagalo, bi izpljunili vsa njena jajčka, ki smo jih pojedli ali dajali ljudem, obljubili, da jih ne bomo jedli več...ampak to seveda njej ne bi pomagalo. 
Njej ne. Zanjo je bilo v vsakem primeru prepozno.
Še preden je odšla, pa nas je postavila pred še eno močno preskušnjo.
Kadar se greš samooskrbo in če si kosila pravzprav ne znaš predstavljati brez kurje juhice, potem se ne spodobi, da zrezek kupiš, kajne?
Če ga imaš 'hodečega' na dvorišču.
In tukaj se je zataknilo. 
Ker, oprostite, kako naj zakoljem bitje, ki me nasmeje do solz, ki ga spoštujem, ki me redno jezi in uči moje otroke? 
Ja, ne morem ga! 
In stavim, da ga tudi več kot polovica med vami ne bi. Ne bi storili tega. Če bi jaz znala to storiti? Seveda bi znala! Sem doživela dovolj kolin. Še zdaj slišim – '' pokrij si uhe, vato notri, 5 minut se bo drl, pa je! Pa bojo krvavice, da boš imela vredu kri. '' Komu mar tistih 5 minut držanja za ušesa (smo dali raje radio na glas), ko pujs tuli za življenje, glavno da je mesek za celo zimo. To je bilo takrat v otroštvu.
In več kot 25 let pozneje smo naleteli na zagato. Ne morem ji vzeti življenja, edinega, ki ga ima, za katerega jo vsak dan gledam, koliko ji pomeni, kako se zanj boji, ko prileti skobec...ne morem ji vzet življenja..zakaj? Zato da bomo pol ure siti? Ali čez zimo?

Me pa je pošteno zaskrbelo, kaj bomo jedli torej. Seveda me je.
Ampak probleme rešujemo, vsaj tako učim otroke. Torej..bomo jedli pa kaj drugega. Fižol. Repa. Zelje...nobene 'fensi šmensi' hrane nismo dali na jedilnik, klasične, že pozabljene jedi, za katere moraš imet samo nekaj domišljije, kako jih pripraviš.

In to je to. Nismo komplicirali, vedeli smo le, česa ne bomo delali, ker se nam ni zdelo prav. 
In takrat se nam o sarmah, ki sem jih letos prvič poskusila pri prijateljici, še sanjalo nič. Če bi vedela, da je brezmesna hrana lahko tako okusna, bi zaradi okusa  izločila meso že v ..srednji šoli...ko sem še bila gurman. 
In takrat se je začelo tisto, kar traja še danes, ko postavljamo prvi izobraževalni in rehabilitacijski center za rejne živali – Zatočišče Koki.

Ker, oprostite, če jaz, ki se imam za izobraženo, pa vendar kmečko žensko, nisem vedela kaj..natančno koga, pravzaprav jem, ko sem v vsej hitrci hitela iz Hoferja do Lidla po 10dg Poli salame in 2 kg mesa in čevape..potem marsikdo ne ve. 
Ker je v sodobnem hitrem temu pravzprav zelo težko razmisliti o tem, najti čas za razmislek. Razen, kadar si preprosto prisiljen, kar se je zgodilo nam. 
To je bil največji Blagoslov, ki ga pomnim. Pa se je preprosto zgodil. 
Vedno znova poudarjam naslednje. V časih, ko je polovica brez službe, je vsako sprenevedanje v smislu 'jaz pa tega ne jem' sodobno afnanje. Bodite veseli, da imate kaj za jest. Ampak, oprostite, ne kadar govorimo o malih in velikih Odijih, ki so razkosani v salamah, male in velike Fridice, ki so zmlete v paštete, pa mali in velikiRiziji, ki plavajo v kunčjih obarah. 

Ne, tukaj se ustavite. Vem, okus pršuta je božanski. Sama se nisem lotila nobenega dvatisočaka ali višjega vršaca, brez tako obloženega sendviča. Za moč, sem si takrat rekla. Ampak res, res nisem imela pojma, da to ni pršut, kot je že skoraj zarotniško zapisano na reklamah. To je mali Odi, moj Odi
Trmasto bitje, ki vsako jutro z ljubeznijo v očeh zre vame in vljudno (ali malo manj vljudno) čaka na zajtrk. To je bitje, katerih nogice imam tako zelo rada in si tako zelo želim, da še kdaj vstane nanje, sedaj ko je poškodovan. 
To je njegova noga. Ne, to ni moj pršut. Bog pomagaj, ne! 
Danes vem, česar dolga leta nisem vedela.

Veste, mene niti slučajno ne zanima, kaj jeste. Kot me ne zanima s kom spite.
No, v obeh primerih upam, da ne z živalmi.
Ne zanima me, ali pijete podganje, mačje ali kravje mleko. Sicer ima podganje več koristnih snovi za človeka, pa vendar. Mi ni mar za vas, dokler niste seveda v stiski. Takrat sem tukaj. Ker zmeraj pomagam ljudem v stiski.

Ampak to, kar jeste ali s kom spite, ni moja stvar, me ne zanima nikoli. 

Kar vam želim povedati skozi vso to sicer osebno zgodbo, je, da ne hitite brezglavo skoz to 'krasno' moderno dobo, ne bezljajte od trgovine do trgovine in ne mečite hrane v nakupovalne košaro, ne da bi vedeli, kaj – koga boste pojedli. Ustavite se.

Naj vam ne bo žal trenutka časa, ustavite se, dovolite si prisluhniti tudi tistemu najbolj tihemu glasu v sebi, ki ga vedno želite utišati. 
Ta glas vam tudi ta trenutek, ko to berete, pravi: 
Kaj pa če ima prav? Kaj pa če je res tako? Nekako resnično se zdi..

Prisluhnite mu, ne potlačite ga in zavrnite rekoč – tako je od nekdaj, kaj naj jaz zdaj s tem. Ker časi se spreminjajo. Ženske smo dobile pravice, ki jih nekoč nismo imele. Židi...saj veste, iz njih danes ne delamo več mila, kajne? Zakaj bi moji otroci vašim govorili, da živali trpijo? In potem vaši spraševali vas - ali je to res? Kot sem jaz spraševala svoje starše. 

Če lahko vaši in moji otroci skupaj občudujejo purana in se učijo, da spijo na drevesih, sklepajo medsebojna doživljenjska prijateljstva in živijo celih 15 let, zakaj ne bi? 

Naučiti otroka, da ne pohodi gosenice, ima žlahtno vrednost tako za otroka kot za gosenico. Zakaj bi otroke učili drugače? Pa saj nikomur ne škodi!

Prihaja nova doba. 
Ne zatiskajmo si oči, moji otroci so zame res posebni, ampak oprostite, vem, še zdaleč niso edini, ki živijo v sočutju, miru, spoštovanju do vseh živih bitij. Vedno več je takih. Pa zakaj ne bi bili del tega, saj nikomur ne škodi?

Celo koristi – vprašajte soseda, ki ima putiko, kaj pravi zdravnik? Vprašajte strica, ki ima raka, česa se mora izogibati? Vprašajte teto, ki trpi za holesterolom? Mojo pokojno babico, ki je zame skuhala nemalo kunčjih obar, potem pa morala popolnoma opustiti mesno prehrano zaradi bolezni, vprašam tam nekje gor, v nebesih kar sama. Mislim, da kima. Od zgoraj je pogled drugačen. Žal mi je sam za eno, da bo moralo preteči še toliko vode, se roditi toliko novih otrok, da bo nekoč zares drugače...če takrat ne bo že prepozno in bomo planet povsem uničili. In nič nismo naredili zato, da bi to preprečili...ko je bil morda še čas..Še je čas!

5 komentarjev :

  1. Damjana Golavsek ..naj nahitro povem svojo zgodbo preteklega leta...ko sem praznila enega od kompostnikov,sem na lopato zajela gnezdo podganic-dojenčkov..morda starih največ en dan..skoraj mi je zastalo srce od groze kaj sem naredila....hitro sem dala vse skupaj nazaj..odkobacale so in se zrivale v rahel kompost...kmalu zatem je iz luknjice pogledala prestrašena glava,predvidevam,da je bila mama podgana.....zaprla sem kompostnik in upala,da se bo kljub mojiemu nehotenemu vznemirjanju podganje družine ,vse dobro izšlo...najhuje je bilo potem,ko sem še s kom delila zgodbo...večina jih je zmajala z glavo in namignila,češ,pritisnjena je..potolkla naj bi jih z lopato in zmetala v potok... ..saj meni je vseeno kaj si mislijo drugi,a tudi sama sem bila žalostna kako ljudje delajo razlike med živimi bitji...jaz še jem meso,a vedno manj in upam,da bom nekoč lahko razumela vse skupaj in zbrala dovolj moči,da prestopim na prehranjevanje brez mesa....hvala za vašo zgodbo..z najlepšimi željami vas lepo pozdravljam....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Damjana, hvala tudi za vašo zgodbo. Naš Odi (http://www.zavod-koki.org/posestvo-koki-spoznajte-zivali/pujsi/odi/) pravi, da vam bo z veseljem in s čistimi parklji segel v roko in vam onkraj razuma ter brez besed vlil moč...za zadnji korak...Vse dobro! Ksenija

      Izbriši
  2. Ksenija, se v celoti podpišem pod tvoj zapis. Samo, da sama že dolgo ne pišem več tako. Nima smisla. Kot praviš svet je tak, kot so bili tisti komentarji. Ena polovica. Druga pa raje dela in uči z zgledom. Kot ti in tvoja družina. Majhna kapljica, ki v morju dela velike velike valove krogov.
    Sem vas že zadnjič na 1.programu radia poslušala. Hvala, ker ste :) Srečno!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Čarovnije z male kmetije - kje vas najdem? Vas predstavimo na Kokiju..tam imamo posebno rubriko za predstavitev miroljubnih kmetij...

      Izbriši