'' Kaj za vraga pa je zdaj to?!?
Kdo si, kaj počneš in zakaj me vlečeš na vroče, suho in o groza...me daješ v to svojo človeško dlan?!?
Imam svoj prostor, tukaj spodaj, če slučajno nisi opazila, svoje rituale, to, da sem hišo sunil polžu Vigu pa naj te v tem danem trenutku čisto nič ne briga.
Me lahko sedaj prosim takoj vrneš tja, kamor spadam!? ''
'' No, oprostite mi prosim, rakec Nadine, samo fotografirati sem te želela.
Všeč si mi in rada te imam, čeravno ti močno zavidam tole hišico v Strunjanu. ''
'' Že prav, toda če misliš, da lahko meni nič tebi nič preprosto vstopiš v moje življenje in ga krojiš po svoje in to samo zato, ker misliš, da me imaš ti rada (precej egoistično, se ti ne zdi?) se motiš.
Lahko pa prideš in si nevsiljiv gost v mojem svetu...le ne jemlji me v svojega.
Veš, tam ne bom srečen....''
Prepričana sem, da če bi živali znale govoriti na način, ki nam je razumljiv, se besede tega morskega bitja ne bi kaj dosti razlikovale od zgoraj napisanega.
Medtem ko kot človek, ki ljubi zgodbe in fotografijo pravzaprav brez pomišljanja vzamem morsko bitje iz vode za potrebe fotografiranja, je sporočilo onkraj lepe fotografije veliko manj lepo kot fotografija sama.
Kajti ne približam se bitju v njegov svet (s fotoaparatom za podvodno fotografiranje), temveč ga meni nič tebi nič potegnem v svoj svet.
In to je nekaj, kar počnemo ljudje že od nekdaj.
Živali jemljemo iz njihovih okolij, da jih približamo sebi.
Pripeljemo jih iz Afrike, da so v živalskem vrtu v naši soseščini.
Namesto, da bi odšli v Afriko in jih opazovali v njihovem naravnem okolju.
Vzamemo jih iz vode in jih zapremo v akvarije.
Namesto da bi šli mi v vodo in jih opazovali v njihovem naravnem okolju.
Ne gremo mi k njim. Temveč njih potegnemo k sebi.
Ker svet gledamo skozi svoje, ne skozi njihove oči. Skozi njihove oči je precej drugačen.
Vsako leto na poletnih morskih počitnicah brez pomislekov iz vode jemljemo na stotine čudovitih morskih bitij - malih in velikih 'Nadinov' - rakov, morskih zvezd, ježev, meduz, polžev, majhnih rib...
Da jih bomo opazovali, si rečemo in jih v najboljšem primeru dajemo v vedra, kjer nanje v večini primerov nato preprosto pozabimo in se spomnimo, ko je že prepozno in so se v pregreti vodi na vročem soncu že davno tega skuhali.
V najslabšem primeru jih sušimo na soncu, ko nas uščipnejo, jim trgamo okončine in si jemljemo spominke.
Plitvine ob italijanski plaži v Lignanu so prepolne invalidnih rakov.
In tistih, ki bodo to vsak čas postali.
In prepolne so vonjav po okusni in zdravi postrvi, skuši, jastogu...in nemih krikov.
Ki jih nihče ne sliši...
Kdo si, kaj počneš in zakaj me vlečeš na vroče, suho in o groza...me daješ v to svojo človeško dlan?!?
Imam svoj prostor, tukaj spodaj, če slučajno nisi opazila, svoje rituale, to, da sem hišo sunil polžu Vigu pa naj te v tem danem trenutku čisto nič ne briga.
Me lahko sedaj prosim takoj vrneš tja, kamor spadam!? ''
'' No, oprostite mi prosim, rakec Nadine, samo fotografirati sem te želela.
Všeč si mi in rada te imam, čeravno ti močno zavidam tole hišico v Strunjanu. ''
'' Že prav, toda če misliš, da lahko meni nič tebi nič preprosto vstopiš v moje življenje in ga krojiš po svoje in to samo zato, ker misliš, da me imaš ti rada (precej egoistično, se ti ne zdi?) se motiš.
Lahko pa prideš in si nevsiljiv gost v mojem svetu...le ne jemlji me v svojega.
Veš, tam ne bom srečen....''
Prepričana sem, da če bi živali znale govoriti na način, ki nam je razumljiv, se besede tega morskega bitja ne bi kaj dosti razlikovale od zgoraj napisanega.
Medtem ko kot človek, ki ljubi zgodbe in fotografijo pravzaprav brez pomišljanja vzamem morsko bitje iz vode za potrebe fotografiranja, je sporočilo onkraj lepe fotografije veliko manj lepo kot fotografija sama.
Kajti ne približam se bitju v njegov svet (s fotoaparatom za podvodno fotografiranje), temveč ga meni nič tebi nič potegnem v svoj svet.
In to je nekaj, kar počnemo ljudje že od nekdaj.
Živali jemljemo iz njihovih okolij, da jih približamo sebi.
Pripeljemo jih iz Afrike, da so v živalskem vrtu v naši soseščini.
Namesto, da bi odšli v Afriko in jih opazovali v njihovem naravnem okolju.
Vzamemo jih iz vode in jih zapremo v akvarije.
Namesto da bi šli mi v vodo in jih opazovali v njihovem naravnem okolju.
Ne gremo mi k njim. Temveč njih potegnemo k sebi.
Ker svet gledamo skozi svoje, ne skozi njihove oči. Skozi njihove oči je precej drugačen.
Vsako leto na poletnih morskih počitnicah brez pomislekov iz vode jemljemo na stotine čudovitih morskih bitij - malih in velikih 'Nadinov' - rakov, morskih zvezd, ježev, meduz, polžev, majhnih rib...
Da jih bomo opazovali, si rečemo in jih v najboljšem primeru dajemo v vedra, kjer nanje v večini primerov nato preprosto pozabimo in se spomnimo, ko je že prepozno in so se v pregreti vodi na vročem soncu že davno tega skuhali.
V najslabšem primeru jih sušimo na soncu, ko nas uščipnejo, jim trgamo okončine in si jemljemo spominke.
Plitvine ob italijanski plaži v Lignanu so prepolne invalidnih rakov.
In tistih, ki bodo to vsak čas postali.
In prepolne so vonjav po okusni in zdravi postrvi, skuši, jastogu...in nemih krikov.
Ki jih nihče ne sliši...
Ni komentarjev :
Objavite komentar