Ksenjin Vrt: REZA.

” Bilo je grozno jutro. Kunček Flip, ki sva ga s sinom osvobodila majhnega umazanega zajčnika, v katerem je bil primoran živeti pretekla leta, je čez noč postal hrom. Zbasali smo ga avto, da čimprej pride na diagnostiko k specialistom. PAREZA.

Na poti na veterino, je na vaški cesti z nasprotne smeri pripeljal avto s prikolico.

Malo pred znakom z imenom vasi, je iz prikolice skočil malo več kot sto kilogramski pujs.

Vzelo mi je sapo.

Ampak moram bit iskrena in poštena. Želela sem se zavarovati, zavestno sem odpeljala mimo, kakih 50 metrov dalje. Govorila sem si – ne moreš rešiti vseh živali na tem svetu. Pujsi padajo s prikolic, pujse koljejo vsak dan, tako pač je. Prosim pelji dalje kot da nisi videla. To sem si rekla. Da bi se zaščitila. Preveč sem videla. Ne zmorem, sem rekla. In želela naprej.

Nato pa sem pogledala nazaj. Stala je ob cesti, zrla predse, v očeh je imela takšno grozo, da jo kot človek lahko vohaš. Vsa se je tresla, iz parklja je tekla kri. In nemo stala. Okoli nje pa kmet, ki ni točno vedel, kako naj jo strpa nazaj na prikolico. In avti, ki so ustavljali. In ljudje, ki so prvič v živo videli prašiča sredi ceste. In se mu celo bali približati.

V tistem trenutku sem obrnila.

Dobesedno brcnila sem se v srce, pazila, da se mi ne vlijejo solze.

In šla pomagat pujsiko spravit nazaj na prikolico. Vedela sem, da se bo ob meni umirila, nenazadnje, dišim po prašičih, poznam jih v dno duše, so tisti, ki me že več let učijo življenja in ljubezni in spoštovanja in priznavanja pravic vsem živalim. In če mora bit tako, da gre v gotovo smrt, naj vsaj za trenutek začuti moj dotik.

In bilo je točno tako. Skupaj še s tremi smo jo spravili nazaj na prikolico. Nisem si mogla pomagat, da je ne bi objela, poljubila in božala. Z zavedanjem, da je verjetno to zadnje in prvo, kar občuti ljubezni v odnosu do človeka. In upala, da bo čim hitreje mimo, ko bo zaklana. Vprašala sem kmeta, kaj bo z njo, glede na to, da ima poškodbo. Tudi sam se je prvič srečal s poškodovanim prašičem, oba pa sva vedela, da razni antibiotiki ne bodo prišli v poštev, če je stvar resna, ker je ona ” za meso” in bi bila karenca predolga, nekateri pa sploh niso dovoljeni na rejnih živalih. Da nima lepe prihodnosti. No, prašič je. Zanje ni lepe prihodnosti na tem svetu.

Pogledala sem kmeta. In rekla, da če čuti, da ji lahko pomagam, naj mi pove.

In se odpeljala. Bolj kot besede, so verjetno govorile moje oči.

Ko sem se vrnila s klinike, me je kmet čakal pred hišo. Rekel je – poglejva, če ji lahko kako pomagava, ne more vstati. Takrat sem vedela, da je rešena. In da dokler bo trajalo življenje, bo poznala svet, ki naj bi bil njen od nekdaj. Odkupila sem jo. In je šla - na diagnostiko, ki ni pokazala zloma ali izpaha. Teden dni je rok, da se pobere. Sicer razmišljamo dalje.

Obiskala sem jo včeraj, k njej grem danes.
Ne gre na boljše. Ko pride, se usede in nasloni glavo na moje rame. In se želi igrat. In komunicira z menoj. Popije, ko ji dam vodo. In poje, kar ji prinesem. In godrnja ko grem.

Tako zelo lažje bi bilo, če bi ONA obrnila stran, če bi bila neodzivna, če bi...bila le "kos mesa" brez srca...
Ona pa ima srce, ima občutke in visoko stopnjo empatije in vsega, kar mislimo, da pripada le ljudem. In to je zame najhuje.
Zavidam ljudem, ki v živalih vidijo kos mesa. Kako lepo se mora zdeti življenje. Moje bo pravkar razpadlo.

Z veterinarji bomo naredili vse, kar lahko.Če ne bo šlo drugače, jo spravimo na invalidski voz. Da bo vsaj za kratek čas občutila, kaj pomeni življenje.

Dogodek je seveda korenito posegel v naše življenje. Zgodil se je malo pred obletnico, ko smo vanj sprejeli Odija. Letos bo dve leti. Mojega prvega prašiča.

Kot bi stala pred požarom, katerega opekline tako zelo dobro poznam. Pa vem, da ne smem mimo požara. Ampak skozenj. Ker je to edina prava pot. Zanjo. In zame. In zanje nasploh.
Le skozi konkretno prakso lahko napredujemo na vseh področjih, tudi na veterinarskem, ki je pri rejnih živalih še vedno zelo šibko. Se vidimo na drugi strani. Upam, da skupaj z njo.

Medtem ko to pišem, vi pa berete...na stotine zdravih prašičev, kot je bila še pred dnevi ona...prav ta trenutek čaka na klavni liniji...da jim zdravim vzamemo življenje.

Če lahko kdo pomaga, se donacije za pokritje stroškov veterine zbirajo na Zavodu Koki (spodaj podatki).

ZA REZO.

Njeno ime je Reza.