Živalske peripetije ali 'nijedna kuča nije tijesna, ako familija nije bijesna'.
Začnem z zgodbami od zadaj naprej ali kronološko lepo po vrsti?
Nič, gremo od aktualnega nazaj.
Človek bi rekel: Kaj pa gre lahko narobe, če imaš namesto ene, dve kokoški? Zanimanje za jajčka od Koki je tako veliko, da bi lahko imeli celo farmo in ne samo dve, torej? Hraniš eno ali dve, bistvene razlike ni, hišico pa tako ali tako že imamo.
Še preden smo štartali do Maribora, smo lepo pregradili trenutno hišico - pregradili smo notranje gnezdo - na dva dela, nastavili dve skodelici, dve posodi za hrano, da jo bo čakalo vse pripravljeno.
In smo se peljali. V soboto. Via Maribor. Po še eno kokoško iz iste jate na kmetiji dobrega gospodarja. Do kmetije niti prišli nismo, ker nas je že čakala, pri mojem očetu, torej dediju. Njegovo vzhičenje in nestrpnost včasih ne poznata meja.
Da kura ni enaka kuri, smo ugotovili že ob prvem stiku. Ima malo drugače oblikovan greben, je precej bolj temperamentna in manj vodljiva kot Koki. In glasna. In se ne pusti božati.
Pa je vseeno šla. Z nami. Na avtocesti eni vozijo prikolice, drugi surfe, tretji kolesa, eni konje, mi pa kokoš v kartonski škatli. In življenje je lepo:)
Pridemo domov in najprej Koki spustimo iz njenega ograjenega kotička pod orehom, da se lahko sprehodi do svoje male grede. Novo kokljo pa damo v ograjen kotiček pod orehom, da se navadi, sprosti.
Bila je mirna sobota, kjer so v vasi daleč najglasnejši moji otroci, ko se podijo okoli hiše.
Bili.
Do sedaj.
Dokler naša Koki ni zagledala nove koklje. Posnetka nimam, slike niso nastale, ker je bilo vse hitro, ponavljala pa srečanja raje ne bom:)
Ko-kiiii-ki-ki-kooo-ko-kooo v najvišjih oktavah z obeh strani, gledamo in poslušamo (verjetno še tisti 5 km oddaljeni sosedje), nakar naša Koki napade novo kokljo, čof-puf- jo scufa in dokler ju ne ločim, izpuli zajeten kup perja iz njenega grebena. Pa je v trenutku šel po vodi ves načrt o skupnem sožitju med njima.
Kaj naj bi drugega naredili kot da smo ju ločili vsako na svojo stran in začeli s pripravo začasnega zasilnega doma za novo kokljo, jah, kje pa drugje kot v garaži. In slika je tudi že znana, kajne? Le da smo zdaj že izurjeni in jo postavimo veliko hitreje,haha.
Spet dilema, kaj narediti? Odpeljati nazaj na kmetijo in razložiti,da se kljub temu, da sta še pred dvema mesecema rastli skupaj, koklji ne razumeta? Da je naša koklja med tem časom postala mali patriot, kraljica, ki ne potrebuje in ne prenaša nikogar? Potem ko se nova koklja nikakor ni pustila prijeti in uloviti izpod grmička in smo zaradi glasnega kokodakanja postali sobotna atrakcija v vasi, smo bili nad slednjo odločitvijo trdno prepripračni. Jutri roma nazaj v Maribor.
AMPAK, ja, in zmeraj je nek ampak.
Vse dokler je nisem končno ujela, da jo odnesem v garažo. To malo kričečo kokošjo gmoto sem prijela v naročje. V hipu je utihnila, me pogledala in obmirovala. Vsi začudeni, kaj se dogaja, kaj sem ji naredila, smo nemo zrli v prizor. Sem se usedla na stol, ona pa me je umirjeno gledala, naslonila glavo in zaprla oči. Kot da bi hotela reči, da je samo utrujena in prestrašena.
In je seveda spet nekaj posebnega:). Drugo jutro je znesla jajček. In potem še enega.
In danes ji postavljamo čisto njeno rezidenco. Z njenim vrtom.
Ker nam je zgodba pravzaprav že znana. In očitno pri nas pravilo.
Sem vam že pripovedovala o tem, da imamo 5 mačk, ki v hiši živijo ločeno oziroma v razmerju 4 proti 1?
Kot pravi moj deda, sedaj pradeda: 'nijedna kuča nije tijesna, ako familija nije bijesna' , pri nas pa, pri vsem prostoru, ki ga imamo, kmalu ne bomo imeli več prostih sob, če bo šlo tako naprej.
Še dobro, da sta otroka rojena drug za drugim, tretjega si po toliko letih iz tega razloga ne upam imet:)
Začnem z zgodbami od zadaj naprej ali kronološko lepo po vrsti?
Nič, gremo od aktualnega nazaj.
Človek bi rekel: Kaj pa gre lahko narobe, če imaš namesto ene, dve kokoški? Zanimanje za jajčka od Koki je tako veliko, da bi lahko imeli celo farmo in ne samo dve, torej? Hraniš eno ali dve, bistvene razlike ni, hišico pa tako ali tako že imamo.
Še preden smo štartali do Maribora, smo lepo pregradili trenutno hišico - pregradili smo notranje gnezdo - na dva dela, nastavili dve skodelici, dve posodi za hrano, da jo bo čakalo vse pripravljeno.
In smo se peljali. V soboto. Via Maribor. Po še eno kokoško iz iste jate na kmetiji dobrega gospodarja. Do kmetije niti prišli nismo, ker nas je že čakala, pri mojem očetu, torej dediju. Njegovo vzhičenje in nestrpnost včasih ne poznata meja.
Da kura ni enaka kuri, smo ugotovili že ob prvem stiku. Ima malo drugače oblikovan greben, je precej bolj temperamentna in manj vodljiva kot Koki. In glasna. In se ne pusti božati.
Pa je vseeno šla. Z nami. Na avtocesti eni vozijo prikolice, drugi surfe, tretji kolesa, eni konje, mi pa kokoš v kartonski škatli. In življenje je lepo:)
Pridemo domov in najprej Koki spustimo iz njenega ograjenega kotička pod orehom, da se lahko sprehodi do svoje male grede. Novo kokljo pa damo v ograjen kotiček pod orehom, da se navadi, sprosti.
Bila je mirna sobota, kjer so v vasi daleč najglasnejši moji otroci, ko se podijo okoli hiše.
Bili.
Do sedaj.
Dokler naša Koki ni zagledala nove koklje. Posnetka nimam, slike niso nastale, ker je bilo vse hitro, ponavljala pa srečanja raje ne bom:)
Ko-kiiii-ki-ki-kooo-ko-kooo v najvišjih oktavah z obeh strani, gledamo in poslušamo (verjetno še tisti 5 km oddaljeni sosedje), nakar naša Koki napade novo kokljo, čof-puf- jo scufa in dokler ju ne ločim, izpuli zajeten kup perja iz njenega grebena. Pa je v trenutku šel po vodi ves načrt o skupnem sožitju med njima.
Kaj naj bi drugega naredili kot da smo ju ločili vsako na svojo stran in začeli s pripravo začasnega zasilnega doma za novo kokljo, jah, kje pa drugje kot v garaži. In slika je tudi že znana, kajne? Le da smo zdaj že izurjeni in jo postavimo veliko hitreje,haha.
Spet dilema, kaj narediti? Odpeljati nazaj na kmetijo in razložiti,da se kljub temu, da sta še pred dvema mesecema rastli skupaj, koklji ne razumeta? Da je naša koklja med tem časom postala mali patriot, kraljica, ki ne potrebuje in ne prenaša nikogar? Potem ko se nova koklja nikakor ni pustila prijeti in uloviti izpod grmička in smo zaradi glasnega kokodakanja postali sobotna atrakcija v vasi, smo bili nad slednjo odločitvijo trdno prepripračni. Jutri roma nazaj v Maribor.
AMPAK, ja, in zmeraj je nek ampak.
Vse dokler je nisem končno ujela, da jo odnesem v garažo. To malo kričečo kokošjo gmoto sem prijela v naročje. V hipu je utihnila, me pogledala in obmirovala. Vsi začudeni, kaj se dogaja, kaj sem ji naredila, smo nemo zrli v prizor. Sem se usedla na stol, ona pa me je umirjeno gledala, naslonila glavo in zaprla oči. Kot da bi hotela reči, da je samo utrujena in prestrašena.
In je seveda spet nekaj posebnega:). Drugo jutro je znesla jajček. In potem še enega.
In danes ji postavljamo čisto njeno rezidenco. Z njenim vrtom.
Ker nam je zgodba pravzaprav že znana. In očitno pri nas pravilo.
Sem vam že pripovedovala o tem, da imamo 5 mačk, ki v hiši živijo ločeno oziroma v razmerju 4 proti 1?
Še dobro, da sta otroka rojena drug za drugim, tretjega si po toliko letih iz tega razloga ne upam imet:)
Podobno štorijo s kokoškami je imela moja sodelavka. Tudi oni so na vrat na nos postavljali novo rezidenco za drugo kokoško :)
OdgovoriIzbriši