Premislite in odgovorite.
Če napišem, da blago vsebuje polyester, boste vedeli o kateri sestavini govorim?
Ali vam moram prevesti v poliester, da boste razumeli?
Ne, ne preskušam vaše zdrave pameti.
Nimam vas za norca.
Še manj pa vadim slovnico.
Samo v prakso implementiram le eno od mnogih birokratskih pravil, ki mi zapovedujejo, kaj je prav in kaj ne v tej moji majhni deželi.
No, s poliestrom in zaradi poliestra (da boste razumeli za katero surovino gre, pišem v slovenskem jeziku, da ne boste slučajno mislili, da je govora o bombažu in da še kdo mojega pisanja na blogu ne nese pod nos inšpektorjem, ker sovražim branje uradnih spisov!) sem imela precej pokvarjen vikend. To je - milo rečeno.
Ker sem morala preklopiti iz reševanja trenutnih precej realnih skrbi na reševanje papirnatih težav, ki bi me sodeč po uradnem dokumentu, ki sem ga prejela v roke, morale neznansko skrbeti. Ker kršim zakonodajo. Ker ne napišem sestavin izdelkov v slovenskem jeziku. In še v seriji drugih določb sem v prekršku.
Seveda sem jih brez nadaljnega nemudoma odpravila.
Zadnje kar mi ta trenutek manjka je, da me medtem ko skušam preživeti, doleti še denarna kazen. Kot bi skorajšnjemu utopljencu pod nos molili izpitno polo iz fakultete in ga vabili, da jo izboljša.
S tem se ukvarjam. Medtem ko poskušam dihati. Ker dihati je treba.
Mene namreč skrbi, kako bomo preživeli to zimo. Ali bomo našparali za drva.
Ali bomo dosegli soglasje obeh kokoši, da bosta lahko mrzle čase preživeli pod isto streho?
Kaj pa otroci? Sem sprejela modro odločitev, da odpovem šolska kosila in jesta doma?
In pesti me vprašanje, zakaj nisem ustavila divjaka na lokalni cesti, ki je skoraj zbil mojega otroka na kolesu. Minuto kasneje pa je zaradi njega nastradala lastovka. Ki ji potem ni bilo več pomoči.
Filozofsko gledano pa me še najbolj teži dejstvo, da je moj obstoj na tem modrem planetu limitiran na nekaj desetletij. Da je obstoj celotnega človeštva komaj opazna zaznamka v kronologiji življenja zemlje me vsemu navkljub navdušuje in navdaja z upanjem. Kakšnim, ne želite vedeti.
Vsi skupaj in vsak posebej pa tako ali drugače sedimo na sodu smodnika.
In v tem mini micro odmerjenem času na Zemlji si kot pijavka želim izpiti to čašo, ki mi je dana.
Dodobra izpiliti modrost, ki bo dediščina za moje otroke.
Za katere želim, upam in verjamem, da bodo krmarili po mojih samotnih, a ne osamljenih sledeh. Kot Janko in Metka jima puščam drobtine, da bosta našla pravo pot.
In brez strahu gnala naprej svoje barke ne glede na vse.
Ker bosta vedela. Da znata in zmoreta.
V vsakem trenutku ustvariti novo barko.
In preživeti. S svojimi rokami. In glavami.
In zdaj se vrnem k uradnemu spisu. Kaj enemu, v rokah jih ta trenutek držim najmanj pet.
Črne črke na belem papirju.
Obožujem črke.
In papir.
Ko pa so takole zmešane in postavljene v uradne dokumente, pa me veselje do njih pravzaprav mine. Zaradi birokratskih nesmislov.
Ali kot pravi meni ljubi Ježek:
''Štir šibe božje treba je poznati: kobilce, kuga, strela in birokrati..''
Eh, kaj kot pravi, kar zapoje naj!
TUKAJ KLIK na eno njegovih boljših pesnitev, tista o birokratih.
Ježek, Ježek, kako si vse to vedel že davno, četrt stoletja prej...
foto: siol.net
Če napišem, da blago vsebuje polyester, boste vedeli o kateri sestavini govorim?
Ali vam moram prevesti v poliester, da boste razumeli?
Ne, ne preskušam vaše zdrave pameti.
Nimam vas za norca.
Še manj pa vadim slovnico.
Samo v prakso implementiram le eno od mnogih birokratskih pravil, ki mi zapovedujejo, kaj je prav in kaj ne v tej moji majhni deželi.
No, s poliestrom in zaradi poliestra (da boste razumeli za katero surovino gre, pišem v slovenskem jeziku, da ne boste slučajno mislili, da je govora o bombažu in da še kdo mojega pisanja na blogu ne nese pod nos inšpektorjem, ker sovražim branje uradnih spisov!) sem imela precej pokvarjen vikend. To je - milo rečeno.
Ker sem morala preklopiti iz reševanja trenutnih precej realnih skrbi na reševanje papirnatih težav, ki bi me sodeč po uradnem dokumentu, ki sem ga prejela v roke, morale neznansko skrbeti. Ker kršim zakonodajo. Ker ne napišem sestavin izdelkov v slovenskem jeziku. In še v seriji drugih določb sem v prekršku.
Seveda sem jih brez nadaljnega nemudoma odpravila.
Zadnje kar mi ta trenutek manjka je, da me medtem ko skušam preživeti, doleti še denarna kazen. Kot bi skorajšnjemu utopljencu pod nos molili izpitno polo iz fakultete in ga vabili, da jo izboljša.
S tem se ukvarjam. Medtem ko poskušam dihati. Ker dihati je treba.
Mene namreč skrbi, kako bomo preživeli to zimo. Ali bomo našparali za drva.
Ali bomo dosegli soglasje obeh kokoši, da bosta lahko mrzle čase preživeli pod isto streho?
Kaj pa otroci? Sem sprejela modro odločitev, da odpovem šolska kosila in jesta doma?
In pesti me vprašanje, zakaj nisem ustavila divjaka na lokalni cesti, ki je skoraj zbil mojega otroka na kolesu. Minuto kasneje pa je zaradi njega nastradala lastovka. Ki ji potem ni bilo več pomoči.
Filozofsko gledano pa me še najbolj teži dejstvo, da je moj obstoj na tem modrem planetu limitiran na nekaj desetletij. Da je obstoj celotnega človeštva komaj opazna zaznamka v kronologiji življenja zemlje me vsemu navkljub navdušuje in navdaja z upanjem. Kakšnim, ne želite vedeti.
Vsi skupaj in vsak posebej pa tako ali drugače sedimo na sodu smodnika.
In v tem mini micro odmerjenem času na Zemlji si kot pijavka želim izpiti to čašo, ki mi je dana.
Dodobra izpiliti modrost, ki bo dediščina za moje otroke.
Za katere želim, upam in verjamem, da bodo krmarili po mojih samotnih, a ne osamljenih sledeh. Kot Janko in Metka jima puščam drobtine, da bosta našla pravo pot.
In brez strahu gnala naprej svoje barke ne glede na vse.
Ker bosta vedela. Da znata in zmoreta.
V vsakem trenutku ustvariti novo barko.
In preživeti. S svojimi rokami. In glavami.
In zdaj se vrnem k uradnemu spisu. Kaj enemu, v rokah jih ta trenutek držim najmanj pet.
Črne črke na belem papirju.
Obožujem črke.
In papir.
Ko pa so takole zmešane in postavljene v uradne dokumente, pa me veselje do njih pravzaprav mine. Zaradi birokratskih nesmislov.
Ali kot pravi meni ljubi Ježek:
''Štir šibe božje treba je poznati: kobilce, kuga, strela in birokrati..''
Eh, kaj kot pravi, kar zapoje naj!
TUKAJ KLIK na eno njegovih boljših pesnitev, tista o birokratih.
Ježek, Ježek, kako si vse to vedel že davno, četrt stoletja prej...
foto: siol.net
Ni komentarjev :
Objavite komentar