Moja barka 1.del

Krmarim barko, ki je ta trenutek ni več možno varno in stabilno voditi. 
Ker se je kljub pravočasni slabi vremenski prognozi znašla sredi razbesnele vode. 
To, da jo veter zdaj že zanaša proti obali, je dobro. 
To, da bo pred svojim koncem trčila ob obalne čeri, ki grozijo z vseh strani, je manj dobro. 
Pa vendar je vse mirno, tukaj v meni. 
Pripravljena sem na trk. 
Si pa želim, da se ob čereh barka ne bi raztreščila dokončno. 
Da od nje ostane vsaj še kakšen del. Del iz katerega bom lahko izhajala.
In naredila novo. Barko. Ali kaj drugega.

In ostal mi je papir.... zato sem poiskala svinčnik. In začela. Pisati.