23. avg. 2013

Zgodba o Koki ( 2.del)

Zgodba o Koki (2.del) ali kako iz nevedneža v poznavalca. 

Če vas takole na hitro povprašam, da mi naštejte vsaj pet stvari, s katerimi bi nahranili domačo kokoš, bi šlo? Ko nas je z njo presenetil naš dedi, moj oče, mi kljub vsemu nismo imeli pojma. 
Stala je tam sredi garaže s skodelico vode. Breme izpolnjene želje ni vedno lahko. Nisem je upala prijeti, nisem vedela, kaj je, nismo imeli nobenega bivališča zanjo in sploh, zajela me je panika - smo pripravljeni nanjo? So me bile samo besede? Jo peljemo nazaj kmetu, od koder je prišla? 
Včasih se človek odloči pravilno. Vzeli smo jo s seboj. 
V kartonski škatli je romala z nami, tokrat v drugo, pač našo garažo. 

Tole na sliki je bilo njeno prvo zasilno bivališče: narejeno iz lestve (na A), obloženo s kartonom (ja, pri našem poslu nam kartonskih škatel res ne manjka:), noter smo dali nekaj sena, pa eno desko za stopničke. In hrana? Znanje je s pomočjo googla bliskovito rastlo: trava, detelja, kruh, krompir, makaroni, semena...in vse smo pravzaprav že imeli. 


In potem, drugo jutro, je sledil - z našega zornega kota - čudež. Čakal nas je jajček. Še topel. Podajali smo si ga med seboj kot bi bil zlat, he,he. In ga zvečer ob takrat prvi berivki in redkvici smo ga razdelili na 4 kose in pojedli. Bil je - kako pa drugače - najboljši. Svež, z lupino, ki jo le s težao odlupiš in lepo rumeno barvo. 




Projekt izdelave njene hišice pa je trajal skoraj 10 dni. Narejena je iz mize, mreže, palet, iverk, pokrita s tegolo in je stala manj kot 40 eur. O podrobnostih ne bom. Smo se pa namučili. Še veste, kako se 'šraufa' na roko, brez električne in druge opreme? Pomagali smo vsi. 
 




In v svoji rezidenci danes Koki samo spi. Sicer ima velik ograjen prostor, ki si ga je sama izbrala (pod senco oreha). In kadar smo zunaj mi, je tudi ona in ima svojo gredo, s svojo solato. In če sem se še pred slabima dvema mesecema spraševala tisoč in eno stvar, je danes popolnoma drugače. Ne le, da jo crkljam, božam, pokličem po imenu, poznam celo njeno najljubško vrsto trave, ji spregledam številne deževnike, kobilice, žužke, ki jih v naravnem boju za obstanek poje, samo zanjo prekopljem del njive za 'kališanje' in na sploh: imam jo rada. Želim si, da se z nami postara. Želim si, da ji je lepo. 

2 komentarja :

  1. Anonimni8/03/2013

    Jaz mam še nekaj unih skodl, če boš rabla.Šenkam, jih ne bom rabu več:) borut

    OdgovoriIzbriši
  2. Srečna kokoška. Če bi bilo več takih ljudi, bi bil svet mnogo lepših.

    OdgovoriIzbriši