Zdrava hrana

Tole je hrana, ki jo pomnim iz otroštva. 
Bel kruh, namazan z margarino. 
In posut s sladkorjem. 
Nekaj na hitro iz osnovnih sestavin, ki jih praviloma imamo še vsi doma. 
In zato je takšen nizkoproračunski zajtrk večkrat tudi pri nas na mizi. Danes.  

In potem se postavi vprašanje. 
In padejo očitki. 
Da to vendar niti slučajno ni zdrava hrana. 
Drži. 
Vendar vprašam in vračam: še zmeraj je bolj zdravo imeti poln kot prazen želodec...

Zakaj naš nabiralnik NE NOSI nalepke Brez reklam prosim.

Na Pošti lahko kupite nalepko, ki poštarju pove, da ne želite reklam. Takole zgleda. 

Jaz je nimam. Ker imam reklame rada. Če pustimo dejstvo, da me kot antropologa po srcu in diplomiranega družboslovca že po definiciji morajo zanimati ob strani, pa za moj interes obstaja več bolj subtilnih razlogov. 



V njih vedno znova odkrivam človeške nesmisle in dvoličnosti.
Kot je tale recimo. Kupite lahko ležišče za utrujene mačje tačke. In kupite lahko tace, stegno. Kravje. Saj veste, da bi lahko bilo tudi obratno? Ležišče za krave in mačje tačke za obaro. In da celo je obratno, kajne:) 



Reklame smatram za koristne takrat, ko ugotovim, koliko pravzaprav prihranimo, ker nam hrana raste na vrtu. In ko je zraste prekomerno, jo zamenjamo za kaj drugega:) 





Ob reklamah me včasih zgrabi nostalgija. Kje so časi, ko sem vse poletje kot vodič preživela na grškem Rodosu. Delovno, se razume. In namesto, da bi plačala, prejela takšno vsoto denarja:)



In reklame rada prelistam iz poslovnih razlogov. 
Ker jih tudi sama oblikujem. 
Včasih bolj, včasih manj uspešno:) 



Sicer pa, reklame zbiram, ker zbiram star papir. Ki ga otroci kot v mojih časih potem nosijo v šolo. In šola podari Društvu za zaščito živali. Reklame zbiram, ker otroci iz njih delajo papirnate ladjice. In papirnate aviončke. In kape. Jih še znate? Reklame zbiram, ker mi včasih zmanjka peska za mačke, za mačji wc torej. Pa da v njih zavijem solato. Podložim v svoj paketek v petek. 
In nenazadnje, ker nimam nalepke Brez reklam, prosim, me v nabiralniku ne čakajo samo računi. In imam dober izgovor, ko z njihovim plačilom kdaj pa kdaj zamujam. 
Saj veste, med toliko reklamami se prav hitro zgodi, da se kakšen račun izgubi. 
In zdaj me je prešinilo. 
Ali obstaja nalepka, takšna, ki bi se glasila: Brez računov, prosim:) 
Tisto, tisto pa bom vsekakor imela. 
In če bomo s projektom samooskrbe nadaljevali, se mi nekega dne želja morda izpolni. 
'Human is the only being on Earth that is paying for living.'

Polyester ali poliester?

Premislite in odgovorite. 
Če napišem, da blago vsebuje polyester, boste vedeli o kateri sestavini govorim? 
Ali vam moram prevesti v poliester, da boste razumeli? 
Ne, ne preskušam vaše zdrave pameti. 
Nimam vas za norca. 
Še manj pa vadim slovnico. 

Samo v prakso implementiram le eno od mnogih birokratskih pravil, ki mi zapovedujejo, kaj je prav in kaj ne v tej moji majhni deželi. 

No, s poliestrom in zaradi poliestra (da boste razumeli za katero surovino gre, pišem v slovenskem jeziku, da ne boste slučajno mislili, da je govora o bombažu in da še kdo mojega pisanja na blogu ne nese pod nos inšpektorjem, ker sovražim branje uradnih spisov!) sem imela precej pokvarjen vikend. To je - milo rečeno. 

Ker sem morala preklopiti iz reševanja trenutnih precej realnih skrbi na reševanje papirnatih težav, ki bi me sodeč po uradnem dokumentu, ki sem ga prejela v roke, morale neznansko skrbeti. Ker kršim zakonodajo. Ker ne napišem sestavin izdelkov v slovenskem jeziku. In še v seriji drugih določb sem v prekršku.  

Seveda sem jih brez nadaljnega nemudoma odpravila. 
Zadnje kar mi ta trenutek manjka je, da me medtem ko skušam preživeti, doleti še denarna kazen. Kot bi skorajšnjemu utopljencu pod nos molili izpitno polo iz fakultete in ga vabili, da jo izboljša. 

S tem se ukvarjam. Medtem ko poskušam dihati. Ker dihati je treba.  

Mene namreč skrbi, kako bomo preživeli to zimo. Ali bomo našparali za drva. 
Ali bomo dosegli soglasje obeh kokoši, da bosta lahko mrzle čase preživeli pod isto streho? 
Kaj pa otroci? Sem sprejela modro odločitev, da odpovem šolska kosila in jesta doma?

In pesti me vprašanje, zakaj nisem ustavila divjaka na lokalni cesti, ki je skoraj zbil mojega otroka na kolesu. Minuto kasneje pa je zaradi njega nastradala lastovka. Ki ji potem ni bilo več pomoči. 



Filozofsko gledano pa me še najbolj teži dejstvo, da je moj obstoj na tem modrem planetu limitiran na nekaj desetletij. Da je obstoj celotnega človeštva komaj opazna zaznamka v kronologiji življenja zemlje me vsemu navkljub navdušuje in navdaja z upanjem. Kakšnim, ne želite vedeti. 
Vsi skupaj in vsak posebej pa tako ali drugače sedimo na sodu smodnika.  
In v tem mini micro odmerjenem času na Zemlji si kot pijavka želim izpiti to čašo, ki mi je dana. 
Dodobra izpiliti modrost, ki bo dediščina za moje otroke. 
Za katere želim, upam in verjamem, da bodo krmarili po mojih samotnih, a ne osamljenih sledeh. Kot Janko in Metka jima puščam drobtine, da bosta našla pravo pot. 
In brez strahu gnala naprej svoje barke ne glede na vse. 
Ker bosta vedela. Da znata in zmoreta.
V vsakem trenutku ustvariti novo barko. 
In preživeti. S svojimi rokami. In glavami. 

In zdaj se vrnem k uradnemu spisu. Kaj enemu, v rokah jih ta trenutek držim najmanj pet. 
Črne črke na belem papirju. 
Obožujem črke. 
In papir. 
Ko pa so takole zmešane in postavljene v uradne dokumente, pa me veselje do njih pravzaprav mine. Zaradi birokratskih nesmislov. 

Ali kot pravi meni ljubi Ježek: 
''Štir šibe božje treba je poznati: kobilce, kuga, strela in birokrati..''
Eh, kaj kot pravi, kar zapoje naj! 

TUKAJ KLIK na eno njegovih boljših pesnitev, tista o birokratih. 

Ježek, Ježek, kako si vse to vedel že davno, četrt stoletja prej...

foto: siol.net 

Moja barka 1.del

Krmarim barko, ki je ta trenutek ni več možno varno in stabilno voditi. 
Ker se je kljub pravočasni slabi vremenski prognozi znašla sredi razbesnele vode. 
To, da jo veter zdaj že zanaša proti obali, je dobro. 
To, da bo pred svojim koncem trčila ob obalne čeri, ki grozijo z vseh strani, je manj dobro. 
Pa vendar je vse mirno, tukaj v meni. 
Pripravljena sem na trk. 
Si pa želim, da se ob čereh barka ne bi raztreščila dokončno. 
Da od nje ostane vsaj še kakšen del. Del iz katerega bom lahko izhajala.
In naredila novo. Barko. Ali kaj drugega.

In ostal mi je papir.... zato sem poiskala svinčnik. In začela. Pisati. 

Ko ima Zgodba prednost pred estetiko

Ko sem v stilu Scarlett O'Hara in njenega ''I'll never be hungry again'' (V vrtincu) prijela za lopato in prekopala prvi del naše male njive, so bili vsi okoli mene navdušeni. 

Ko sem malo kasneje navdušeno pripovedovala o tem, da v celem dnevu srečam več srn kot ljudi, so modro molčali.

 Ko me je očaralo po naključju odkrito (prazno) gnezdo voluharice, so samo še molčali. 

In ko sem začela tele nositi v gozd...

In tele majhne požrešne gmote iz listov cvetače na kompost.. 

Ne, niso bili več tiho. In so rekli: Nič ne bo iz tega. Vse bodo pojedli. In vi boste lačni. 

In danes? 

Pridelam toliko, da se grem celo blagovno menjavo! 

Hrane bo tudi za ozimnico.

Vmes nisem spremenila čisto ničesar. 

Ljubim Zgodbe. In jim dajem prednost pred estetiko. Lačni kljuni, ki sem jih vso zimo skrbno hranila s tisoč in enim semenom, se zdaj raje pasejo po krmi v sosedovih hlevih kot da bi prišli po kaj zelenega na moj vrt. In tudi zato moje vrtnice (pa še kaj) nikakor niso najlepše. 

Ne, da niso najlepše. Nekatere so zaradi požrešnih zelenih gmotic celo grde. 

Vendar ljubim vrtnico. Takšna kot je. Sem priča Zgodbi. V kateri se učim. Vanjo se trudim - ne - vmešavati. Gosenice nežno primerm in odnesem. Tako, da je vrtnica v rahli prednosti. In mogoče sem rahlo na njeni strani. Ne pa absolutno. Prednost vsega skupaj je, da sem postala mala enciklopedija za gosenice in njihove metulje. Ljudje smo, saj veste, kakšni. Navdušeni nad metulji. Kot da bi obstajali brez gosenic:) 

Ko stopam po tem čudovitem modrem planetu, se trudim, da v čim manjši meri poškodujem druga bitja. Ne od danes. Od nekdaj. 

Le da se danes tega ne sramujem več. Včasih me je bilo tega mojega sočutja do drugih bitij pravzaprav sram. Kot danes strastna hribolazka se spomnim svojega najstniškega obdobja, ko sem jo prvič mahnila na gorski potep v družbi izkušenih. 

Kaj me je mučilo? A poleg tega, da sem v dar dobila usnjenje čevlje, ki jih po zakonu pragmatičnosti pač nosim še danes, he,he:) 

Mučilo me je to, da smo prečkali skale, številne selitvene poti mravelj in jih ne da bi to opazili pohodili.Nekateri celo namenoma. Ali pri tabornikih jedli kobilice. 

Si predstavljate najstnico, ki jo bolj kot fantje zanimajo bogomolke in kobilice? 
In se namesto z mozolji ukvarja s prenašanjem polžev po dežju? 

Danes pri pohodih pazimo. In kobilice občudujemo.  

Biti otrok je hecna stvar. Spomnim se, ko smo se prvič odpravili na koline. 

In so rekli: prišel je njegov čas. 

Jaz sem si to razlagala po svoje - najbrž je bolan. Ga ne bi raje pozdravili? 

Otroška vprašanja. In odrasli.  

Ki so pač delili živali na te. In one. Pa mi delitev nikoli ni bila jasna. In mi še zmeraj ni.

Danes poslušam in berem v šolskih učbenikih svojih otrok: Živali dajejo meso. Živali dajejo mleko. In poslušam reklame Nori na Poli itd..Živali ničesar ne dajejo. Mi jim jemljemo. In Poli niso piščančki, ki veselo skačejo in odskakljajo v želodčke. Kaj so, ne, tega pravzaprav ne vidite. Ne vidimo. Ker je očem skoraj zarotniško skrito.  

In na vprašanje - nekaj je treba jesti - vam znova ponujam sebe:) In svojo družino. Odkar tudi otroci ne uživajo mesa, so zdravi. Zares. Trkam po lesu (po svoji glavi, he,he). Mogoče jih enkrat letno daje prehlad. To je vse. Sama ne pomnim, kdaj me je kaj mučilo. Najhuje so piki komarjev:) Zdravi smo. In upam si trditi, vsekakor pa verjamem, da je to posledica naših prehranjevalnih navad. Tole je film, h kateremu ogledu vas vabim enkrat ko boste imeli čas. FILM: KLIK

Zatorej. Obstaja nekdo, ki pazi na bitja okoli sebe, tudi na 'škodljiva' živa bitja, pa mu zelenjava kljub temu že iz ušes raste. Obstaja nekdo, ki ne uživa mesa, pa je zdrav kot riba. Če ga ne najdete v svoji okolici, znova preberite moj blog in se spomnite name. In tako zatrdno poznate vsaj enega. 

Kampiranje - Doma je najlepše 2.del

Preden nadaljujem štorijo o kampiranju z naslovom Doma je najlepše, sem se v SSKJ (slovarju slovenskega knjižnega jezika) vseeno raje prepričala, kako je definirana beseda normalen in normalno vedenje. V upanju, da morda le nismo tako nenormalni kot se ta trenutek zdi meni (pa še komu v naši okolici:) Torej, takole gre: 

normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen

Kot sem predvidevala - kljub vsemu še pašemo v okvir. 
Ne glede na to, kako zgleda poletje letos pri nas. 

Kajti potem, ko smo bolj za šalo kot zares, naredili otroške šotore iz Ikeinih rjuh in sem postala receptorka v njunem kampu, so otroci prišli na idejo, da bi postavi kar tisti naš, ta pravi družinski šotor. 
In spali v njem. 
Ker je 'itak vse v glavi'. Slednje je eden najnovejši 'teorizmov' kot pravim domislicam iz ust našega Tea. 
In smo ga seveda postavili. Kot da gremo na pravo kampiranje, oddaljeno več sto kilometrov stran.
In zabili kline kot da pričakujemo orkansko burjo. 
In zdaj spimo v šotoru. Jemo pred šotorom. Se igramo in beremo okoli šotora. In ta šotor stoji kje pa drugje kot pred našo hišo- levo njiva, desno travnik in kokošje hiše. 

Ker spati zunaj je za otroke vendarle posebno doživetje. 

Ne le za otroke, tudi zame, ki prav zaradi njiju podoživljam svoje otroštvo.

In domislili smo se nočnega fotolova na živali. 

Čez dan označimo kontrolne točke, nastavimo nedolžne sladke vabe za živali in njihove stopinje - nasujemo moko, kjer se potem poznajo odtisi. Seveda ob tej vročini ne pozabimo na skledice z vodo, v katerih po novem plavajo listi, ker se je že zdelo, da se v njih več živali utopi kot pije iz njih. Se pravi so sklede z vodo in rešilnimi čolni za hrošče:)

Ko pade mrak gremo na dolg obhod okoli naših kontrolnih točk. 
Da pozdravimo sedaj že stare znance. 
To so: 
Dežurni električar Mrs Kresnička: 




Hišni pobiralec polžev Mr.Krastača: 



Podnajemnik naše lope Mr.Netopir: 




In tukaj so potem še ONI:  

Ja, prav zaradi njih je namreč gozd ponoči tako zelo zanimiv. 
Ne vemo točno, kako zgledajo, niti tega ne ali so veliki ali majhni, vemo samo, da so prav oni tisti, ki stojijo za vsakim hrskom, pokom, šumom v gozdu ponoči. 
In nam poženejo kri po žilah, ko si jih predstavljamo. 
Zaradi njih je nočni obisk gozda za otroke tako zelo prava pustolovščina, ki se težko primerja s čim drugim. Videli jih seveda še nismo. In jih tudi ne bomo. 
Preprosto - ker jih ni:) 
So le veje, ki pokajo pod našimi koraki, veter, ki zapiha in zamaje list in kakšen netopir ki ga moj fotoaparat ne more uloviti. 
Ničesar drugega ni. 
Pa dopovejte to otrokom, če lahko:) 

In imamo se čudovito. 

In prav danes sem ugotovila, da SSKJ (za potrditev, da smo normalni) sploh ne bi potrebovala. Lahko bi samo poklicala mamo in ji povedala, kaj počnemo. 

Kajti- ko sem ji povedala, je po minuti tišine v telefonsko slušalko s posebno čustveno obarvanim tonom rekla: 
''To smo mi počeli, ko sem bila stara 6 let. Vsi trije-bratje in sestre. Ker nismo imeli denarja za na morje (časi, ko se je na morje bolj hodilo kot vozilo še s 'fičaki'), divje kampiranje pa so začeli strogo preganjati, smo ostali doma. In smo si otroci v družinskem šotoru naredili pravo pustolovščino, ki jo še do danes nisem pozabila.'' 

Tako moja mama torej. Smo normalni - četudi po merilu časov izpred več kot 50 let.

Saj veste, kako se bolj dere kot poje nam ljubi Ježek:
''Za dva groša fantazije v žepu moraš le imet, pa že delaš coprnije, da vse lepši je ta svet. Že v dežju ti sonce sije, zvezde klatiš dol z neba, za dva groša fantazije tukaj sreča je doma!''

Kampiranje - doma je najlepše 1.del

Glede na količino kampov, ki smo jih v preteklih letih zamenjali doma in po svetu, je pravzaprav nekako logično, da letos otroci pogrešajo to naše kampiranje. In spanje v šotoru. In seveda vse, kar spada zraven. Pa smo zadevo rešili. 
In skupaj smo postavili takole improviziran šotor iz Ikeine rjuhe, vrvi za perilo, vrvic, klini so pa pravi, ja. Tisti, s katerimi smo zmeraj šotorili. Zviti, zarjaveli..tako zelo naši, ja:) 







Z veliko vnemo sta takoj noter znosila svoje najljubše spalne vreče. 

In svoje najljubše baterije za nočne pohode. 



In svoje najljubše poletne klobučke. 



In plišaste živali. 

In zdaj kampirata. Pred hišo. 
Hodita na 'hribovske izlete' po našem hribu. Brez pohodnih čevljev. In z vrvjo:)
Pečeta na žaru. 



In raziskujeta ponoči. 

In jaz , ki sem zdaj receptorka v njunem kampu, jih gledam. 
In ker ima dan ne glede na poletno dolžino, ki mu pripada, še zmeraj premalo ur, delam. 
Pa jih spet pogledam. 



In potem si rečem, kako malo je pravzaprav potrebno za otroško veselje. 
Ali pa je to pravzaprav tisto, tisto, kar imajo srečni otroci. 
Saj veste, kako že gre tista od M.Juharta: 'Srečni otroci so malo umazani, prepoteni, utrujeni, radovedni, zadovoljni in brezpogojno ljubljeni.' Ja, to slednje, to slednje bo tisto...

Učna ura - OSE

To je prizor, ki me je pričakal na nedeljsko jutro, potem, ko sem prezračila eno od naših soban. 

Osje gnezdo - strateško vpeto med notranjo šipo in zunanjo roleto. 

Ker moj Fotoaparat včasih ustvarja zgodbe po svoje, zgornja fotografija rahlo zavaja. 
V dolžino gnezdo ne preseže 10ih cm - se pravi je fotografija v merilu 1:1. Pa se je zdelo večje, kajne?



Vem, kaj boste rekli in na kaj ste pravkar pomislili. 

Rekli boste: 'To bo treba uničit.'

In vi, ki ste že prebrali nekaj mojih objav, tudi že veste, kam bo peljala zgodba.   

Gre za šolski primer osjega gnezda. 

Šolski v dobesednem in prenesenem pomenu. 

Zaradi svoje lege je namreč enostavno in varno dostopen tudi otrokom in to bolj kot bi si lahko sploh želela. 

Zaradi svoje majhnosti, šteje manj kot 10 os, pa je ta trenutek obvladljiv in pod nadzorom.

Otroci so si seveda prinesli stole. 

In so opazovali. 

Opazujejo. 

Bodo opazovali. 

Ne vadim slovnice, ampak pojasnjujem kako je:) 

Tukaj je osa prinesla svoj plen (desna).  

Jaz pa sem, kako pa drugače, rezervirala knjigo s številnimi poglavji o osah, ki jo v nam najbližji knjižnici prevzamemo jutri. 

In zdaj teče beseda samo še o osah. 

Ose rišemo. 

Opazujemo, kaj prinašajo v gnezdo, kako se razvijajo ličinčke, kako si delijo plen med seboj. Mi, vseh pet mačk in naši dve kuri. No, resnica je, da slednji njihovo število po večerih bolj redčita kot da jih opazujeta (beri - če jih najdeta na tleh, povečerjata).  

Sama pa sem vedno bolj prepričana, da se bodo moji otroci med počitnicami naučili veliko več kot v vsem šolskem letu, ki je pred njimi. Trikrat hura za še en mesec počitnic.