Preden nadaljujem štorijo o kampiranju z naslovom Doma je najlepše, sem se v SSKJ (slovarju slovenskega knjižnega jezika) vseeno raje prepričala, kako je definirana beseda normalen in normalno vedenje. V upanju, da morda le nismo tako nenormalni kot se ta trenutek zdi meni (pa še komu v naši okolici:) Torej, takole gre:
normálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen
Kot sem predvidevala - kljub vsemu še pašemo v okvir.
Ne glede na to, kako zgleda poletje letos pri nas.
Kajti potem, ko smo bolj za šalo kot zares, naredili otroške šotore iz Ikeinih rjuh in sem postala receptorka v njunem kampu, so otroci prišli na idejo, da bi postavi kar tisti naš, ta pravi družinski šotor.
In spali v njem.
Ker je 'itak vse v glavi'. Slednje je eden najnovejši 'teorizmov' kot pravim domislicam iz ust našega Tea.
In smo ga seveda postavili. Kot da gremo na pravo kampiranje, oddaljeno več sto kilometrov stran.
In zabili kline kot da pričakujemo orkansko burjo.
In zdaj spimo v šotoru. Jemo pred šotorom. Se igramo in beremo okoli šotora. In ta šotor stoji kje pa drugje kot pred našo hišo- levo njiva, desno travnik in kokošje hiše.
Ko pade mrak gremo na dolg obhod okoli naših kontrolnih točk.
Da pozdravimo sedaj že stare znance.
To so:
Dežurni električar Mrs Kresnička:
Hišni pobiralec polžev Mr.Krastača:
Podnajemnik naše lope Mr.Netopir:
In tukaj so potem še ONI:
Ja, prav zaradi njih je namreč gozd ponoči tako zelo zanimiv.
Ne vemo točno, kako zgledajo, niti tega ne ali so veliki ali majhni, vemo samo, da so prav oni tisti, ki stojijo za vsakim hrskom, pokom, šumom v gozdu ponoči.
In nam poženejo kri po žilah, ko si jih predstavljamo.
Zaradi njih je nočni obisk gozda za otroke tako zelo prava pustolovščina, ki se težko primerja s čim drugim. Videli jih seveda še nismo. In jih tudi ne bomo.
Preprosto - ker jih ni:)
So le veje, ki pokajo pod našimi koraki, veter, ki zapiha in zamaje list in kakšen netopir ki ga moj fotoaparat ne more uloviti.
Ničesar drugega ni.
Pa dopovejte to otrokom, če lahko:)
In imamo se čudovito.
In prav danes sem ugotovila, da SSKJ (za potrditev, da smo normalni) sploh ne bi potrebovala. Lahko bi samo poklicala mamo in ji povedala, kaj počnemo.
Kajti- ko sem ji povedala, je po minuti tišine v telefonsko slušalko s posebno čustveno obarvanim tonom rekla:
''To smo mi počeli, ko sem bila stara 6 let. Vsi trije-bratje in sestre. Ker nismo imeli denarja za na morje (časi, ko se je na morje bolj hodilo kot vozilo še s 'fičaki'), divje kampiranje pa so začeli strogo preganjati, smo ostali doma. In smo si otroci v družinskem šotoru naredili pravo pustolovščino, ki jo še do danes nisem pozabila.''
Tako moja mama torej. Smo normalni - četudi po merilu časov izpred več kot 50 let.
Saj veste, kako se bolj dere kot poje nam ljubi Ježek:
''Za dva groša fantazije v žepu moraš le imet, pa že delaš coprnije, da vse lepši je ta svet. Že v dežju ti sonce sije, zvezde klatiš dol z neba, za dva groša fantazije tukaj sreča je doma!''
normálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen
Kot sem predvidevala - kljub vsemu še pašemo v okvir.
Ne glede na to, kako zgleda poletje letos pri nas.
Kajti potem, ko smo bolj za šalo kot zares, naredili otroške šotore iz Ikeinih rjuh in sem postala receptorka v njunem kampu, so otroci prišli na idejo, da bi postavi kar tisti naš, ta pravi družinski šotor.
In spali v njem.
Ker je 'itak vse v glavi'. Slednje je eden najnovejši 'teorizmov' kot pravim domislicam iz ust našega Tea.
In smo ga seveda postavili. Kot da gremo na pravo kampiranje, oddaljeno več sto kilometrov stran.
In zabili kline kot da pričakujemo orkansko burjo.
In zdaj spimo v šotoru. Jemo pred šotorom. Se igramo in beremo okoli šotora. In ta šotor stoji kje pa drugje kot pred našo hišo- levo njiva, desno travnik in kokošje hiše.
Ker spati zunaj je za otroke vendarle posebno doživetje.
Ne le za otroke, tudi zame, ki prav zaradi njiju podoživljam svoje otroštvo.
In domislili smo se nočnega fotolova na živali.
Čez dan označimo kontrolne točke, nastavimo nedolžne sladke vabe za živali in njihove stopinje - nasujemo moko, kjer se potem poznajo odtisi. Seveda ob tej vročini ne pozabimo na skledice z vodo, v katerih po novem plavajo listi, ker se je že zdelo, da se v njih več živali utopi kot pije iz njih. Se pravi so sklede z vodo in rešilnimi čolni za hrošče:)
Ko pade mrak gremo na dolg obhod okoli naših kontrolnih točk.
Da pozdravimo sedaj že stare znance.
To so:
Dežurni električar Mrs Kresnička:
Hišni pobiralec polžev Mr.Krastača:
Podnajemnik naše lope Mr.Netopir:
In tukaj so potem še ONI:
Ja, prav zaradi njih je namreč gozd ponoči tako zelo zanimiv.
Ne vemo točno, kako zgledajo, niti tega ne ali so veliki ali majhni, vemo samo, da so prav oni tisti, ki stojijo za vsakim hrskom, pokom, šumom v gozdu ponoči.
In nam poženejo kri po žilah, ko si jih predstavljamo.
Zaradi njih je nočni obisk gozda za otroke tako zelo prava pustolovščina, ki se težko primerja s čim drugim. Videli jih seveda še nismo. In jih tudi ne bomo.
Preprosto - ker jih ni:)
So le veje, ki pokajo pod našimi koraki, veter, ki zapiha in zamaje list in kakšen netopir ki ga moj fotoaparat ne more uloviti.
Ničesar drugega ni.
Pa dopovejte to otrokom, če lahko:)
In imamo se čudovito.
In prav danes sem ugotovila, da SSKJ (za potrditev, da smo normalni) sploh ne bi potrebovala. Lahko bi samo poklicala mamo in ji povedala, kaj počnemo.
Kajti- ko sem ji povedala, je po minuti tišine v telefonsko slušalko s posebno čustveno obarvanim tonom rekla:
''To smo mi počeli, ko sem bila stara 6 let. Vsi trije-bratje in sestre. Ker nismo imeli denarja za na morje (časi, ko se je na morje bolj hodilo kot vozilo še s 'fičaki'), divje kampiranje pa so začeli strogo preganjati, smo ostali doma. In smo si otroci v družinskem šotoru naredili pravo pustolovščino, ki jo še do danes nisem pozabila.''
Tako moja mama torej. Smo normalni - četudi po merilu časov izpred več kot 50 let.
Saj veste, kako se bolj dere kot poje nam ljubi Ježek:
''Za dva groša fantazije v žepu moraš le imet, pa že delaš coprnije, da vse lepši je ta svet. Že v dežju ti sonce sije, zvezde klatiš dol z neba, za dva groša fantazije tukaj sreča je doma!''
Ni komentarjev :
Objavite komentar