Posadite ananas.

Pred dnevi sem otroke za nagrado v času Velikonočnih praznikov peljala v ljubljanski Botanični vrt. Ogled je za posameznike brezplačen, veliko rastlin in tudi semen avtohtonih slovenskih vrst pa je mogoče tudi kupiti. Zares odlična zadeva, če človek išče baldrijan, pehtran...ali kaj podobnega. In predvsem manj gneče kot v tem času na lokalnih tržnicah, kjer je mimogrede vse zgoraj omenjeno prav tako mogoče kupiti. 

Zbirko smo dopolnili z netreskom - možekom. 

Potem pa sta si otroka od srca zaželela še v Tropski rastlinjak. No, vsekakor mi ogleda (in skoraj 5 eur) za vstopnino ni bilo žal. Seveda so najbolj fascinantni bananovec, avokadovec, kakavovec,koka..in ananas. In še bolj odzivi otrok. 

Bananovec

Avokadovec

Koka

Vanilija

V prodajnem delu nas je prijetno presenetilo, da je mogoče kupiti celo bombaž. 

Bombaž

Bananovec. In ananas. 

In otroci so želeli kupiti ananas. Seveda pa sem se, kot se za 'FRUGAL MUM' moje sorte spodobi,zadeve lotila po svoje. Prebrskali smo po google in ugotovili, da lahko ananas zelo preprosto vzgojimo doma - štirikrat ceneje. 
Načinov je več, vsi so zelo preprosti - v osnovi sledijo temu: 

 

Najprej izberete ananas in mu  'odtrgate-zavrtite' zgornji del (ko izbirate ananas v trgovini ni pomembno ali so listi uveli, grdi itd...všeč naj vam bo sadež). 

Nato olupite liste in spodaj zagledate korenine. To je pravzaprav najbolj osupljiv del. 

Potem posadite v zemljo in zalijete. Lahko pa najprej v kozarec z vodo, da se korenine ojačajo in potem v zemljo. Različic je veliko.

Traja približno mesec dni, da se ukorenini, listi uvenijo, nato poženejo novi. 

Ali bomo kdaj tudi dočakali plod, ne vem. Naj bi se pojavil čez leto in pol. Smo se pa zagotovo veliko naučili. In zagotovo jih bomo posadili vsem. Ker ga bi otroci radi podarili babici, dedku...Na tujih straneh je ogromno video posnetkov (how to plant a pineapple itd.)..Jaz sem sledila temu: 

 

Predvsem pa si želimo nekega dne videti ananas v naravnem okolju. Baje zgleda nekako takole. 

''In plantažo bombaža'', nadaljuje junior. Tudi prav. Vse je mogoče, moji dragi otroci. Vse. 

Kako NE kupite kokosovega oreha

Torej, če s kokosovim orehom še niste imeli bližnjega srečaja, potem v trenutku, ko se vam porodi želja, da bi se z njim seznanili (ali vas kot v mojem primeru otrok nagovori k nakupu, ker ga zanima, če je res takšen kot v knjigi) ne greste v supermarket, zgrabite enega in ga prinesete domov in potem brskate po googlu, kako ga je najlažje odpreti. 

Toplo priporočam, da vrstni red obrnete in kakšno opazko dodate. 
Ker je pomembno, kakšnega sploh izberete v supermarketu. 
Sicer z malo smole ne bo izpolnil vseh pričakovanj. In bo plesniv, brez tekočine. No, takšen kot naš. 

Kaj je pomembno že pri samem nakupu (cena 1 kokosovega oreha se giblje okoli 1 eur) je, da v njem slišite, da se nekaj pretaka. Torej, prvi korak, v supermarketu ga obračate, da zaslišite v notranjosti pretakanje tekočine. S takšnim ste potem na dobri poti, da bo užiten. Ko ga prinesete domov, pa je fino, da veste, kako ga odpreti, da boste spili tekočino in pojedli kokosovo meso. Načinov je več, mi smo si pomagali z videom na you tube. Video 1





Seveda smo vajo ponovili. 
Tokrat uspešno. Nekaj se pretaka. 

 No, lupino kokosovega oreha prav gotovo spravite. Ker z njo lahko počnete toliko stvari:) Vanjo lahko posadite rastlino, začimbe. Služi vam lahko kot svečka. Pozimi je lahko ptičja hranilnica. In če imate hrčka, miško, je lahko dom zanjo. Nekaj utrinkov iz svetovnega spleta: 

Kako je ljubezni ime

On je bil star in tak čuden
ona pa skoraj gospa
imela sta vse in veliko
rada sta skupaj bila.

Vlekel je pipo s pokrovom
ona pa majhnega psa
za njima kazali so s prstom
ko sta po ulici šla.

Imela sta klopco v parku
v stari kavarni svoj kot
molčala sta dolgo ob mraku
poslušala glasbo brez not.

Takšna bila je ljubezen
mnogi so se ji smejali
takšna bila je ta sreča
mnogi je niso poznali.

Potem pa je ona zaspala
tako je zaspala za skoz
on se je v črni obleki
še zadnjič odpravil na most.

Vsem je bilo malo čudno
da to še lahko se zgodi
v vodi pa nihče ni videl
lučko ki tam še gori. 

Edino je godec zapisal
to pesem v svoje srce
če ga kdo kdaj bo povprašal
kako je ljubezni ime.

(Feri Lainšček)

Eko.

Besede eko, te do skrajnosti zlorabljene fraze, ki je postala že del absurdnih besednih zvez kot je recimo eko-nafta ali eko-avto, ne maram. Ljudi, ki o njej pametujejo, pa že od nekdaj preziram. 
Spodnji sestavek je zaokrožil po družbenih omrežjih že pred časom. In pove pravzaprav vse. 

''Na blagajni Mercatorja je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje.

Gospa se je opravičila in mladenki razložila: ˝Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.˝

Blagajničarka ji je odgovorila: ˝ To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.˝

Imela je prav - naša generacija ni imela te zelene miselnosti v starih časih.
Takrat smo mi vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač, in piva nazaj v trgovino. trgovina jih je poslala nazaj v polnilnico kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno napolnili tako, da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so resnično bile reciklirane. ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 KS samo, da se pripeljemo do konca ulice. Ampak ona je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrvi in ne v energijsko požrešnem stroju ki skuri do 2000 vatov - veter in sončna energija sta nam res sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in ne vedno nova. Ampak  mlada dama je imela prav. mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo imeli en radio ali tv pri hiši - in ne tv v vsaki sobi. In TV je bil z majhnim ekranom velikosti robca in ne velikosti manjše države! V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega aparata za vsako najmanjše opravilo. ko smo pakirali zlomljive stvari smo jih zavarovali s starim časopisom in ne s plastičnimi zrnci ali s plastičnim ovojem z mehurčki.

Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitness je bilo delo in nismo rabili trošiti elektrike v dragem fitness klubu na napravi za tek. Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Ko smo bili žejni smo pili iz studenca ali pipe namesto vode iz plastične posode, ki so jo pripeljali z drugega konca sveta. Prazna nalivna peresa smo znova napolnili s črnilom namesto, da bi kupovali vedno nova pisala, in menjavali smo britvice namesto, da bi vstran metali cele brivnike, ko britvica otopi. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Nazaj v starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili namesto, da so spremenili svoje starše v 24-urne taksiste. v vsaki sobi smo imeli samo po eno vtičnico za elektriko in ne bloke vtičnic za napajanje ducat električnih naprav. In nismo rabili računalniško vodenih napravic za sprejem signala s 3000 kilometrov oddaljenega satelita samo, da najdemo najbližjo gostilno.

Ampak, ali ni žalostno, da sedanja generacija na veliko joče kako potratni smo bili mi starejši ljudje samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih

Zemljina predstava

Z vso ponižnostjo, ki jo kot pripadnik zahodnoevropske egoistične in vase zaverovane človeške narave sploh premorem, zrem v naš gozd. 
Naš - zato, ker mu pripadam, ne obratno.  

Pokanje vej, lomljenje debel in padanje dreves ustvarja zvočno kuliso, ki ji še nisem bila priča.
Vsi štirje zapremo oči. 

In preprosto ne moremo stran. 
Ob Zemljini predstavi so besede odveč. 
Dlje, v srž, si ne upam..za zdaj.

Šola je pomembna

Šola je pomembna. 
Tako pravim otrokom. 
Še sploh, ko odprem matematični zvezek najstarejšega in najdem kar deset prečrtanih računov, ki jih je narobe zračunal. In potem še narobe popravil. 

To je seveda signal, da moramo vaditi. Ker šola je pomembna. Vadimo. Vadimo. 

Vsak dan vadimo, ker šola je pomembna. 
Tako so tudi meni govorili moji starši. 
Le da so misel utemeljili z naslednjimi stavki: 
Šola je pomembna, da potem dobiš službo. Da nekaj 'rata' iz tebe, da nekaj postaneš. 
Tako so govorili starši meni. 

Jaz otrokom pravim. 
Šola je pomembna. 
Pravzaprav niti ne šola, znanje je tisto, ki je pomembno. 
Nove in nove informacije, tisti užitek, ko naredi klik, ko rešiš matematični problem, ki ga prej tedne nisi razumel, potem pa se ti nekega dne ob že stoti vaji preprosto posveti. In potem gredo vse enačbe le še po istem kopitu. 
Znanje je magnet, je užitek zaradi znanja samega. 
Ker potem je svet fenomenalen. To jaz mislim o šoli in znanju. 

Ker, oprostite, tisto, da je pomemba zaradi dobre službe (danes prevedeno:sploh službe), žal ne drži. Dobre službe so pogojene z drugimi fenomeni, še najmanj šolskim. To ste namreč pravkar slišali iz ust nekoga, ki je doštudiral v roku, diplomo pisal v Avstraliji, zanjo prejel najvišjo oceno,  potem vpisal še magisterij...danes pa se mu položnice namenoma zgubljajo med reklamami in se sprašuje, s čim bo zakuril čez zimo. 

Ampak vsemu navkljub obožujem znanje. 
Uživam ob prebiranju Lacana, občudujem nekdanjo kolegico s fakultete, ki se je poročila z najslavnejšim filozofom vseh časov in nikoli mi ne bo žal niti trenutka, ki sem ga preživela v šoli. Ampak šola v mojih časih je bila odlična. Če jo primerjam s šolami, ki jih obiskujejo moji otroci. Sodobnimi šolami. Stare lesene table so marsikje zamenjale interaktivne table, računalnik je v vsaki osnovnošolski učilnici, otroci v podaljšanem bivanju gledajo risanke, na pravljičnih krožkih se vrtijo risanke, po hodnikih zvonijo mobiteli starejših učencev, glavni problem je disciplina v razredu...učiteljice pa so v skrajno nezavidljivem položaju, omejene z vseh strani. 

Če bi imela finančne pogoje, da izkoristim možnost šolanja doma, bi to storila. Čeprav je ta način šolanja v Sloveniji že skoraj problematiziran, če sklepam po zadnjih prispevkih v medijih. Novinarske kolegice izpostavljajo verske fanatike, ki otroke vzgajajo doma in poudarjajo pomen javnega šolstva in vključenosti otrok v javni izobraževalni sistem. Zaradi socializacije. Ja, socializacija. Po definiciji pomeni - proces vključevanja človeka v družbo. Razumem. Socializacija. Ampak v to družbo? Saj se šalite, kajne? 

Piko. Moje ime je Piko

Z imeni nimam sreče. Najbrž zato, ker jim že v štartu posvetim premalo pozornosti. Del krivde bom naprtila Shakespearu in njegovemu: ''to, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim.'' No, vidite, da je prepričal tudi vas hehe. 

Kakorkoli, izkazalo se je, da imam že srečo, če pravo ime sploh najdem, pa naj gre za otroke, mačke ali poslovne dejavnosti. Pri slednji se je štorija z imeni dodobra zapletla in me že skoraj postavila pred sodišče, vsekakor pa mi vzela 250 eur za odvetnika. Ki je vse skupaj razložil v ljudem razumljivem jeziku. Ampak zapleti z imeni so se začeli že veliko prej. In za razliko kasnejših so me stali malo manj.  

Od danes natanko 7 let nazaj.  

Navada veleva, da otroku ime izberemo, še preden se rodi. Posteljica, prve oblekice, osnovna oprema in ime. Ne prehitro, ker smo vraževerni, pa da ne bomo vse pripravili in bo potem šlo vse narobe, ampak pravočasno. Toliko, da otroka ob prihodu na ta ljubi modri planet to vse skupaj že čaka. Tako smo tudi mi izbrali ime prvorojencu. Žan. Kratko. Že slišano. Všečno. In celo slovanskega izvora. Pač neko ime. Ker ga je treba dati. Tudi če bi šli po spisku imen na slepo. Misleč, da je ime tako ali tako posoda, v katere obliko se bo potem, ko se bo rodil, pač transformiral ta naš otrok. 

Potem je napočil Dan D. 

In naša prva človeška gmota se je izvalila na plano. 

In očka je še isto sekundo rekel: Piko, ne jokat. 

Piko je bil vse do tedaj moj ljubkovalni izraz za očka. Zatorej najbrž ni tako čudno, da ga je ob rojstvu nasledil njegov 'junior'. 

In potem so ga položili na tehtnico, pa je rekla še medicinska sestra: Piko, si pa težek. 

In potem so ga dali (končno) meni in sem rekla: Piko, kako si lep! 

No, je že jasno, kajne, da je od prvega trenutka bil še samo Piko. 

Nastala je hecna situacija. 

Posoda Žan je ostala prazna. In hladna. In neosebna. 

Vanjo se je naselil naš Piko v stiku z uradnimi osebami (pediatri, zobozdravniki..). 

Kajti svoji energiji je od prvega trenutka oblekel ime Piko. 

Seveda je v tej dvojnosti potem živel še nekaj nadaljnih let.   

Uradno Žan, neuradno Piko. 

Ampak on je bil v resnici samo Piko. 

Ni šlo za vzdevek kot so me vsi prepričevali, šlo je za nekaj, s čimer se otrok dejansko identificira. In kar ga dejansko pooseblja. Kajti on je dosledno popravljal vse nove prijatelje okoli sebe. On je Piko, zakaj ga kličejo drugače. 

In potem smo pred tremi leti šli na občino. S 50 euri manj v žepu smo rešili zagato. Podali vlogo za spremembo imena, dodali še nekaj eurov za uradne dokumente. 

Vse te kolobocije ne bi bilo, če bi ime izbrali otroku šele takrat, ko se rodi. 

Drugič seveda teh težav nismo imeli. Oziroma je bilo takole. Porod v postojnski porodnišnici (ja, imate prav, drugič smo si tudi olajšali zadevo še na drugih področjih). 

Kako mu bo ime? 

Ne vemo, bomo javili.

Imena še torej niste izbrali? 

Še čakamo. 

Na koga? 

Nanj, vendar! Na njegovo energijo. 

Čeravno sva si že med porodom pomežiknila. 

Teo boš. 

Ampak smo raje dali času čas, da vidimo, če mu je obleka prav. 

Ker 50 eur je bistvu velik strošek... 

In ime mojega bloga je Ksenjin vrt. Ker ga je izzval vrt. Zdaj pa je ta vrt zaraščen in preraščen z vsem možnim filozofskim plevelom in mojimi pogledi na tisoč in eno stvar. In o tisti krasni zeleni solati in sočnih paradižnikih je pravzaprav zelo malo govora. Pravzaprav je v vsem skupaj še najmanj besed o vrtu, če ga jemljete dobesedno. In se že sprašujem - sem izbrala pravo ime za vse te svoje zgodbe? 

Mačja zgodba 1. del

O moji ljubezni do mačk morate vedeti naslednje. 
Če bi se iz grmovja ob potočku nemočno oglašali pujsi in mi potem sledili domov, bi se tale objava imenovala Pujsi.
In če bi se mi okoli vogalov hiše z ogromnimi trebuhi obotavljale krave, bi objava nosila naslov Kravja zgodba. 
Zdaj, ko mi poti niso prekrižali ne eni ne drugi, temveč mačke, je mačja zgodba. 
O njih peterici. 
In to ne zato, ker sem kakšen poseben ljubitelj mačk. 
Temveč zato, ker se trudim, da ne odrečem pomoči živali, če jo le pravočasno zavoham. 
Kronološko gledano je bila prva naša Mau. 

Ko sva z najmlajšim od otrok kolesarila do trgovine, sem ob potoku zaslišala mijavkanje. 
Ko sem se ustavila, je takrat štiri mesečna mačkica pritekla k nam. 
Sva jo pocrkljala, da greva dalje. 
Se odpeljeva, ona pa teče za nama. 
Jo dvignem in nesem nazaj k potočku.
Pa ona spet teče za nami. 
Se odločiva, da se v imenu ljubega miru odpoveva kolesarski turi in obrneva smer.
Pa ona spet teče za nama. 
In ker smo bili malo hecna kolesarska druščina z mačjim tekačem, sem jo vzela v naročje in posadila v košaro na kolesu. 
Pa je šla - ne več ob nas, ampak z nami. 
Po poti sem vprašala dve ženici, če je njuna. 
Pa mi je bilo hitro žal vprašanja, ker imata vsaka po pet takih doma in bi skoraj dobili še njihove. In tako je ostala pri nas. Čeravno se nam zdi, da sedaj vemo, kateri hiši pripada. 
In jim dolgujemo pojasnilo, da smo jim pred kakšnim letom verjetno 'sunili' njihovo mačko. Ampak, v bistvu je ona sunila nas, sunila nam je mir in dneve, ko smo hišo brez slabe vesti še lahko zapustili za več dni... Tako je Mau postala naša, bolje rečeno moja crkljanka. 


Če smo jo najprej namestili v garažo, si je prej kot v tednu dni svojo pot utrla v prav vsak prostor naše hiše. In s svojo prikupno samosvojo naravo zlezla prav v vsako našo kapilaro. 
Ujela je naš ritem. Spala je pri meni. 



Jedla je z nami in takrat kot mi. 
Sprehajala se je na povodcu, z nami hodila na obiske na Štajersko. 



Zaradi nje smo ugotovili, da obstaja celo vegetarijanska hrana za mačke (Amicat), na katero Mau prisega še danes. In bi jo bržkone še zmeraj jedla, če bi ostala edinka. 
Ker je omenjena hrana namreč draga. Mi pa revni. Za enega je, za vse ni. 

Potem sem se nekega dne pripeljala iz dela. 
In ko sem zaklepala avto, se mi je zazdelo, da sem na vogalu hiše zagledala črn košat rep. Misleč da bom priča kakšnemu gozdnemu plenilcu sem se polna pričakovanja in s fotoaparatom v roki priplazila za vogal. In tam je bila in mijavkala črna izkušena mačja lepotica z ogromnim trebuhom. 

Zgledalo je, kot da je pojedla žogo. 
In ja, kadar žensko v šali vprašamo, če je pojedla žogo, to pomeni samo eno. 
In tudi pri mački pomeni samo eno. 
Da kmalu ne bomo imeli opravka z samo eno mačko. 



Kaj mi je bilo drugega storiti kot da sem z njo nesebično podelila brikete naše Mau, ki jih je zmazala na dušek. 
In od takrat se od nas ni odmaknila. 
Čepela je na stopnicah naše lope, se vsak večer odpravila na večerni sprehod v gozd in trikrat na dan čakala, da sem ji prinesla hrano. 
In tako smo imeli eno zunanjo in eno notranjo mačko. 
Dve mački, za katere smo uporabljali dvojna merila. 
Ena je imela našo naklonjenost in vso svobodo zunanjega sveta. 
Druga je imela vso našo ljubezen in komoditeto notranjega sveta. 

Ko sta se spoznali, je njuno srečanje zaznamovalo glasno pihanje in renčaje naše prve Mau. Zaključili smo, da bo tako tudi ostalo. 
Vsaka na svojem, obe pa naši. 
In glede na to, da preživimo isto količino časa zunaj kot noter, bosta topline deležni obe. 

Potem nekega dne črne mačke, danes logično poimenovane Bella, ni bilo na spregled. 
Vendarle smo bili malo zaskrbljeni, saj je svojim ritualom (hranjenje, sprehod, počitek) zvesto in natačno sledila. 
Ko se ni prikazala niti popoldan, me je prešinilo, da je morda v lopi. 
In sem sklenila, da lopo odprem in pogledam, kaj je na stvari. 
Vstopila sem noter. Nič. Tišina. 
Potem sem jo poklicala. 
In pritekla je izpod desk nedaleč stran od mesta, kjer sem stala, me ovila z repom in čakala na hrano. 
Na mestu od koder je prišla, sem v stari odejici zagledala majhne mačje gmote, stare nekaj ur. Bila sem ganjena. 
Rojstvo novega življenja je zame nepopisen čudež, pa naj gre za miši, mačke ali kačje pastirje. Ali pa ljudi. 
Preprosto. Čudež je. 

In v njene male čudeže se nismo vtikali, priskrbeli smo ji hrano in vodo in prepustili, da se mačja družinica rihta po svoje. 
No, bilo pa je tako, da mi smo jih že pustili pri miru. 
Ona pa nas ne. 
In tako je čez kakšen teden ali dva začela mijavkati. 
Ni bilo zaradi hrane. 
Ni bilo zaradi potrebe po crkljanju. Ni klicala samca.
In po pravici povedano se nam niti sanjalo ni, kaj jo pravzaprav muči. 
Vidno je bila nezadovoljna, več časa kot bi po moji presoji smela, je preživela zunaj, pred lopo, ležala ob naših nogah in mijavkala. 
Neprestano hodila za nami. 
In mijavkala. 
Nekaj je nepreklicno in takoj želela od nas. Mi pa nismo razumeli, kaj. 

In potem  je neko sredo več ur namesto pri mladičih prebila z mano. 
Ko sem pospravljala hišo, je skočila na okensko polico naše 'Ledene' sobe. 
In zrla noter. 
Sem ji odprla okno. 
Da ustrežem prav vsaki njeni muhi. 
V upanju, da se bo vendarle potem čimprej vrnila k mladičem. 

In takoj ko sem odprla okno, je planila noter. Naredila krog po sobi. In naredila tisto, kar sem čakala ves dan. Nemudoma se je vrnila v lopo. K mladičem. Pamet človeška, pa razumi, kaj je želela mačka. Tisti trenutek me ni zanimalo. Šla je nazaj k mladičem. Če bo z njimi, bo vse dobro. 

Potem pa je minila manj kot minuta, ko se je znova prikazala iz lope. 
In nekaj je imela v gobcu. 
Sklepala sem, da miš. 
In s to mišjo v gobcu je stekla nazaj k hiši, skočila na okensko polico in spet nazaj v hišo, v sobo, ki sem jo odprla. Ko sem pristopila bliže, je bilo vse nenadoma tako zelo jasno. 

Seveda, ni bila miš tisto, kar je nosila v gobcu. 
Bil je eden njenih mladičev. 
Ki ga je še preden sem se dodobra zavedla odnesla v škatlo z rokavicami, ki je bila v kotu. Delo sem ji potem olajšala. Druga dva mladiča sem iz lope z rokavicami prinesla jaz. 
In vsem skupaj sem na hitro izrezala kartonsko škatlo s čisto odejico. 





Kako se mi ni posvetilo prej. 
Prepozno odločitev sem obžalovala v trenutku, ko sem videla, da so od najmanj peterice malih ostali le še trije mačji mladiči. 
Kako sem lahko pozabila, da sem pred časom fotografirala iztrebke dihurja ali kune v bližini lope. In logično je bilo, da je mladiče želela prenesti nekam na varneje. Ampak nismo je razumeli. In tako je ta izkušena mačja mama svoje mladiče preselila na varno in toplo. 

Spet smo oblikovali nov ritual hranjenja in prav nič se ni pritoževala, da ji je od vse svobode ostal samo še večerni izhod - sprehod v gozd in nazaj. 


















Mladički so rastli. Mi z njimi in ob njih. 

Od tega je na današnji dan minilo skoraj 5 mesecev. 



Čas vmes so zaznamovala naša prizadevanja, da bi se obe mački (Mau in Bella) sporazumeli in živeli skupaj, ne ločeno. 
Prizadevanja so bila in so še po tolikem času zaman. 

Uspešnejši smo bili pri Bellinih mladičih. 
Mau, ki je sprva nanje renčala in jih pihala, je najprej sprejela najstarejšega in edinega samca, imenovanega Ajsi (izpeljanka iz Bajsi). In ko je sprejela njegov vonj, sta bila vonja preostalih dveh logično nadaljevanje. 

Res je, da si jih je nekoliko podredila, vendar so oblikovali zgledno druščino. Ki obožuje makarone. In sir. In tudi konzerve.  
Zdaj mačkice vse po vrsti z izjemo Scuhe čakata sterilizacija in kastracija. 

Novi dom ji ta trenutek ne čaka nikjer.  
Ali pač;)? Kaj pravite? Da je prav tista mačkica pravi karakter za vas?