25. avg. 2013

Druga stran življenja na vasi 1. del

Čeravno življenja na podeželju za nič na svetu ne zamenjam z življenjem v mestu, pa ima življenje na deželi zame tudi tisto drugo plat. 
In ta druga plat presenetljivo ni skrita. Je pravaprav vsem na očeh. 
Pa vendar ostaja v vsej svoji razkritosti ali prav zaradi nje marsikomu neopazna. 
Človeka na podeželju najprej prevzameta mir in tišina. 






Dovolj je, da s kolesom ali peš zavijete na eno od številnih poljskih poti in že boste priča čudovitim sončnim zahodom. 


Ob pogledu na stare kmečke stavbe se vam bo zazdelo, da so pravkar izstopile iz tistega Cankarjevega romana, po katerem ste segli v srednji šoli. 



Psi mahajo z repi in z laježem opozarjajo na vsiljivce, mačke se z mladežem podijo pod kozolci. Liščki kradejo sončnice.


In ne potrebujete niti veliko potrpljenja, da vse skupaj ujamete v fotoapart in v trenutku zabeležite eno najlepših kulis kmečkega življenja - življenja kot je nekoč bilo.
In je v zahodnem svetu redka dobrina, ki se iz roda v rod prenaša zgolj še preko retro sestavljank in otroških slikanic in zgodb.







In  zares si želim, da bi znala videti to, samo to. 
Da bi lahko izključila senzorje, ki jih imam vgrajene pomotoma, tiste senzorje, ki so, preprosto in odkrito povedano, moja značajska napaka. In sem zaradi njih tudi sama napaka v sistemu.  

Kajti v trenutku, ko me stari, že razpadajoči zidovi hlevov z značilnim vonjem in z vso nepopolnostjo zaradi katere so pravzaprav popolni, povsem prevzamejo, pride na plano. 




Zaslišim prestopanje krav. In kovinski zvok verige. 
In skozi majhno okno pogledam noter. 



In ona, ki ni videla, ne vidi in nikoli ne bo videla modrine neba našega planeta, mi pogled vrne. Brez izjeme, vedno me stisne. 
Tako težko ji pogledam v oči. 
In zato pogledam stran. 
Ker včasih je treba stvari reševati pragmatično. 
Ne zmorem nositi in nase prevzeti vso breme krivic, ki jih človeštvo izvaja nad drugimi bitji tega planeta, ko jim jemlje svobodo. 
Zaradi nevednosti. 
Takšne in drugačne. 
Ne zmorem, ker ne morem storiti ničesar.  
Oziroma vse, kar storim, ni dovolj. 
Kajti dejstvo, da ne jemo mesa, v tem trenutku njej in samo njej ne pomaga. 
To, da o tem pišem, njej in samo njej ne pomaga. 
In četudi bi lahko pomagala njej, ne morem pomagati milijonom ostalim. 
Vem, da obstaja upanje. 
Nisem pa prepričana ali bo napaka, ki jo bo sistem javil takrat, dokončno nepopravljiva.

2 komentarja :

  1. Ja, to, da smo pravzaprav prisiljeni ravnati pragmatično, mori tudi mene. Je upanje, se premika na bolje, ampak žal po majcenih, majcenih korakih. Vsak posameznik šteje in če v takem duhu vzgajaš svoje otroke, narediš veliko...

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za tole, pravzaprav za vse, kar sem uspela prebrati do sedaj. Vse dobro vam želim. brigita

    OdgovoriIzbriši