Mačja zgodba 1. del

O moji ljubezni do mačk morate vedeti naslednje. 
Če bi se iz grmovja ob potočku nemočno oglašali pujsi in mi potem sledili domov, bi se tale objava imenovala Pujsi.
In če bi se mi okoli vogalov hiše z ogromnimi trebuhi obotavljale krave, bi objava nosila naslov Kravja zgodba. 
Zdaj, ko mi poti niso prekrižali ne eni ne drugi, temveč mačke, je mačja zgodba. 
O njih peterici. 
In to ne zato, ker sem kakšen poseben ljubitelj mačk. 
Temveč zato, ker se trudim, da ne odrečem pomoči živali, če jo le pravočasno zavoham. 
Kronološko gledano je bila prva naša Mau. 

Ko sva z najmlajšim od otrok kolesarila do trgovine, sem ob potoku zaslišala mijavkanje. 
Ko sem se ustavila, je takrat štiri mesečna mačkica pritekla k nam. 
Sva jo pocrkljala, da greva dalje. 
Se odpeljeva, ona pa teče za nama. 
Jo dvignem in nesem nazaj k potočku.
Pa ona spet teče za nami. 
Se odločiva, da se v imenu ljubega miru odpoveva kolesarski turi in obrneva smer.
Pa ona spet teče za nama. 
In ker smo bili malo hecna kolesarska druščina z mačjim tekačem, sem jo vzela v naročje in posadila v košaro na kolesu. 
Pa je šla - ne več ob nas, ampak z nami. 
Po poti sem vprašala dve ženici, če je njuna. 
Pa mi je bilo hitro žal vprašanja, ker imata vsaka po pet takih doma in bi skoraj dobili še njihove. In tako je ostala pri nas. Čeravno se nam zdi, da sedaj vemo, kateri hiši pripada. 
In jim dolgujemo pojasnilo, da smo jim pred kakšnim letom verjetno 'sunili' njihovo mačko. Ampak, v bistvu je ona sunila nas, sunila nam je mir in dneve, ko smo hišo brez slabe vesti še lahko zapustili za več dni... Tako je Mau postala naša, bolje rečeno moja crkljanka. 


Če smo jo najprej namestili v garažo, si je prej kot v tednu dni svojo pot utrla v prav vsak prostor naše hiše. In s svojo prikupno samosvojo naravo zlezla prav v vsako našo kapilaro. 
Ujela je naš ritem. Spala je pri meni. 



Jedla je z nami in takrat kot mi. 
Sprehajala se je na povodcu, z nami hodila na obiske na Štajersko. 



Zaradi nje smo ugotovili, da obstaja celo vegetarijanska hrana za mačke (Amicat), na katero Mau prisega še danes. In bi jo bržkone še zmeraj jedla, če bi ostala edinka. 
Ker je omenjena hrana namreč draga. Mi pa revni. Za enega je, za vse ni. 

Potem sem se nekega dne pripeljala iz dela. 
In ko sem zaklepala avto, se mi je zazdelo, da sem na vogalu hiše zagledala črn košat rep. Misleč da bom priča kakšnemu gozdnemu plenilcu sem se polna pričakovanja in s fotoaparatom v roki priplazila za vogal. In tam je bila in mijavkala črna izkušena mačja lepotica z ogromnim trebuhom. 

Zgledalo je, kot da je pojedla žogo. 
In ja, kadar žensko v šali vprašamo, če je pojedla žogo, to pomeni samo eno. 
In tudi pri mački pomeni samo eno. 
Da kmalu ne bomo imeli opravka z samo eno mačko. 



Kaj mi je bilo drugega storiti kot da sem z njo nesebično podelila brikete naše Mau, ki jih je zmazala na dušek. 
In od takrat se od nas ni odmaknila. 
Čepela je na stopnicah naše lope, se vsak večer odpravila na večerni sprehod v gozd in trikrat na dan čakala, da sem ji prinesla hrano. 
In tako smo imeli eno zunanjo in eno notranjo mačko. 
Dve mački, za katere smo uporabljali dvojna merila. 
Ena je imela našo naklonjenost in vso svobodo zunanjega sveta. 
Druga je imela vso našo ljubezen in komoditeto notranjega sveta. 

Ko sta se spoznali, je njuno srečanje zaznamovalo glasno pihanje in renčaje naše prve Mau. Zaključili smo, da bo tako tudi ostalo. 
Vsaka na svojem, obe pa naši. 
In glede na to, da preživimo isto količino časa zunaj kot noter, bosta topline deležni obe. 

Potem nekega dne črne mačke, danes logično poimenovane Bella, ni bilo na spregled. 
Vendarle smo bili malo zaskrbljeni, saj je svojim ritualom (hranjenje, sprehod, počitek) zvesto in natačno sledila. 
Ko se ni prikazala niti popoldan, me je prešinilo, da je morda v lopi. 
In sem sklenila, da lopo odprem in pogledam, kaj je na stvari. 
Vstopila sem noter. Nič. Tišina. 
Potem sem jo poklicala. 
In pritekla je izpod desk nedaleč stran od mesta, kjer sem stala, me ovila z repom in čakala na hrano. 
Na mestu od koder je prišla, sem v stari odejici zagledala majhne mačje gmote, stare nekaj ur. Bila sem ganjena. 
Rojstvo novega življenja je zame nepopisen čudež, pa naj gre za miši, mačke ali kačje pastirje. Ali pa ljudi. 
Preprosto. Čudež je. 

In v njene male čudeže se nismo vtikali, priskrbeli smo ji hrano in vodo in prepustili, da se mačja družinica rihta po svoje. 
No, bilo pa je tako, da mi smo jih že pustili pri miru. 
Ona pa nas ne. 
In tako je čez kakšen teden ali dva začela mijavkati. 
Ni bilo zaradi hrane. 
Ni bilo zaradi potrebe po crkljanju. Ni klicala samca.
In po pravici povedano se nam niti sanjalo ni, kaj jo pravzaprav muči. 
Vidno je bila nezadovoljna, več časa kot bi po moji presoji smela, je preživela zunaj, pred lopo, ležala ob naših nogah in mijavkala. 
Neprestano hodila za nami. 
In mijavkala. 
Nekaj je nepreklicno in takoj želela od nas. Mi pa nismo razumeli, kaj. 

In potem  je neko sredo več ur namesto pri mladičih prebila z mano. 
Ko sem pospravljala hišo, je skočila na okensko polico naše 'Ledene' sobe. 
In zrla noter. 
Sem ji odprla okno. 
Da ustrežem prav vsaki njeni muhi. 
V upanju, da se bo vendarle potem čimprej vrnila k mladičem. 

In takoj ko sem odprla okno, je planila noter. Naredila krog po sobi. In naredila tisto, kar sem čakala ves dan. Nemudoma se je vrnila v lopo. K mladičem. Pamet človeška, pa razumi, kaj je želela mačka. Tisti trenutek me ni zanimalo. Šla je nazaj k mladičem. Če bo z njimi, bo vse dobro. 

Potem pa je minila manj kot minuta, ko se je znova prikazala iz lope. 
In nekaj je imela v gobcu. 
Sklepala sem, da miš. 
In s to mišjo v gobcu je stekla nazaj k hiši, skočila na okensko polico in spet nazaj v hišo, v sobo, ki sem jo odprla. Ko sem pristopila bliže, je bilo vse nenadoma tako zelo jasno. 

Seveda, ni bila miš tisto, kar je nosila v gobcu. 
Bil je eden njenih mladičev. 
Ki ga je še preden sem se dodobra zavedla odnesla v škatlo z rokavicami, ki je bila v kotu. Delo sem ji potem olajšala. Druga dva mladiča sem iz lope z rokavicami prinesla jaz. 
In vsem skupaj sem na hitro izrezala kartonsko škatlo s čisto odejico. 





Kako se mi ni posvetilo prej. 
Prepozno odločitev sem obžalovala v trenutku, ko sem videla, da so od najmanj peterice malih ostali le še trije mačji mladiči. 
Kako sem lahko pozabila, da sem pred časom fotografirala iztrebke dihurja ali kune v bližini lope. In logično je bilo, da je mladiče želela prenesti nekam na varneje. Ampak nismo je razumeli. In tako je ta izkušena mačja mama svoje mladiče preselila na varno in toplo. 

Spet smo oblikovali nov ritual hranjenja in prav nič se ni pritoževala, da ji je od vse svobode ostal samo še večerni izhod - sprehod v gozd in nazaj. 


















Mladički so rastli. Mi z njimi in ob njih. 

Od tega je na današnji dan minilo skoraj 5 mesecev. 



Čas vmes so zaznamovala naša prizadevanja, da bi se obe mački (Mau in Bella) sporazumeli in živeli skupaj, ne ločeno. 
Prizadevanja so bila in so še po tolikem času zaman. 

Uspešnejši smo bili pri Bellinih mladičih. 
Mau, ki je sprva nanje renčala in jih pihala, je najprej sprejela najstarejšega in edinega samca, imenovanega Ajsi (izpeljanka iz Bajsi). In ko je sprejela njegov vonj, sta bila vonja preostalih dveh logično nadaljevanje. 

Res je, da si jih je nekoliko podredila, vendar so oblikovali zgledno druščino. Ki obožuje makarone. In sir. In tudi konzerve.  
Zdaj mačkice vse po vrsti z izjemo Scuhe čakata sterilizacija in kastracija. 

Novi dom ji ta trenutek ne čaka nikjer.  
Ali pač;)? Kaj pravite? Da je prav tista mačkica pravi karakter za vas?