Kadar vreme ni bilo spodobno za v hribe ali kadar smo si bolj kot premagovanje višinskih metrov zaželeli ravninskih korakov, smo za izlet zbrali katero od neštetih učnih poti Slovenije.
Učne poti so odlične iz večih razlogov:
1. Praviloma so bolj položne in zato primerne v vsakem vremenu.
2. Zgledno so opremljene z informativnimi tablami, otroci pa ob njihovem branju uživajo.
3. In najpomembnejše - praviloma ste na njih edini človeški obiskovalec. Tako zelo so samotne (a ne neurejene!), da smo se na učne poti speljane po Dolenjski odpravljali celo s temle, he, he:
Gre za spraj, nekakšen solzivec proti divjim zverem. Za primer skrajne sile. Če bi srečali medveda in nobena tehnika pregona ne bi pomagala. Spreju, ki ni poceni (cca 50 eur) bo rok uporabe potekel čez dve leti. In vse bolj se mi zdi, da ga ne bomo uporabili. Vsaj za kosmatinca ne. Ga posodimo, če ga potrebujete.
In ker smo ravno pri medvedih, začnimo foto-pregled nekaterih učnih poti prav v medvedjih logih.
Ribniška naravoslovna učna pot ali pot na Sveto Ano.
Veste kaj je ta črna skrinja? Gre za pasti za lubadarje. Ne, nismo hodili na pustno soboto, pri nas je tako vsak dan:)
Razgled je odličen. In prevzeti smo bili, ko smo prebrali, kako je potekal ognjeni telefon (sporočanje z ognjem) v preteklosti. Idejo za Sveto Ano smo dobili v naši 'pohodniški Bibliji' oziroma knjigi Z otroki v gore (Stritar).
Učna pot Pekel je ena tistih, za katere smo se začudili, da je nismo obiskali še nikoli prej. Zanimiva. Urejena. Samotna:)
Že pot do izhodišča je zaradi potoka zabavna.
Izberite vejico in jo vrzite v potok. Potem naj vas spremlja. Mislim, da smo z otroki na izhodišču iz tega razloga (vejice in njihova pot) preživeli slabo uro. Ampak vse je del izleta. Ne dovolite, da vas preganja čas. In otroci vas bodo posnemali.
Ob poti.
Eno pomembnejših znanj, ki smo ga pridobili na učnih poteh - imena dreves, razlike med njimi. Na hitro - tole spodaj je jelka ali smreka? Odgovor na koncu objave:)
V Ljubljani smo na Barju neko nedeljo odkrili Koščevo učna pot. Ljubljančnom najbrž znana, ostalim ne. Je pa vsekakor vredna ogleda. In nenaporna.
Na tej 'ekspediciji' smo odkrili srnine stopinje. In kmalu naleteli tudi na srno.
V Ljubljani se je zlasti v juniju (zaradi borovnic, ki jih je takrat veliko) fino odpraviti na Ostrovrharjevo pohodno pot.
Pot po Golteh pa je tista, ki je ne bomo nikoli pozabili. Na njej smo se namreč izgubili. Zašli. Razlog - malo prepozen štart. In septembrska noč. Ki pride malo hitreje kot tista v avgustu:) Pozno v noč smo tavali po gozdu. Brez baterije. Svetili s telefonom. Po čudežu in sedmih urah hoje smo nato le pripesli do parkirišča. Od takrat brez baterij ne gremo nikamor. Toliko jih imamo, da jih še prodajamo, he,he. Ampak bila je čudovita izkušnja. Zaradi spominov smo izlet ponovili še dvakrat. In nikoli ne zmanjka besedi o tem, kako je bilo. Takrat prvič.
Veste, kam morate, če želite posneti fotografijo, ki jo najdete na klasičnih razglednicah Bleda?
Osojnico.
Več o njej in še nekaterih vršacih pa v prihodnji objavi.
In še odgovor od prej - Jelka. Ploščate iglice.
Sicer pa - več informacij o učnih poteh najdete na naslednji povezavi:http://www.natura2000.gov.si/index.php?id=84. Pa tudi v knjigi Poti za vse dni ( Urban Golob,Franci Novak).
Ni komentarjev :
Objavite komentar