Živalske peripetije 2. del

Živalske peripetije 2. del ali kako smo postali del kokošje jate

Zgodba s petimi mačkami, ki so se med mojim pisanjem že razporedile v razmerje 2:3, pride malo kasneje. Ker sta ta trenutek v ospredju spet naši dve kokoški - stara in nova. In nekaj svežih dognanj. 
Če sem v eni od prejšnjih objav povzemala nekaj misli o vedenju matere pri prvem, drugem in tretjem otroku, jih sedaj samo apliciram na kokoši. 

Če smo naši Koki (prva družinska kokoš) postavili takole rezidenco: 



Je nova Koka (brez nepotrebnih stranskih miselnih poti, he,he prosim:) dobila takole hišico. Precej skromnješo. In iz tistega materiala, ki je ostal od prve. In brez rož. Bodo, ko bo čas:)



S postavitvijo dveh rezidenc, dveh ograjenih prostorov za prekopavanje, iskanje in 'kališanje', s postavitvijo dveh baznih taborov smo pri razvoju njunega medsebojnega spodobnega obnašanja šele na začetku. Rešili in preprečili smo samo medsebojno fizično obračunavanje, psihološko zadovoljstvo naših kokošjih gmot pa je še tekoči projekt. 





Prišli smo do zanimivega zaključka. Ugotovili smo, da se je treba s Koki vsakodnevno pogovarjati in potem so ona manj razburja. Prav tako se ne razburja, če grem recimo jaz z njo 'na obisk' k novi Koko. In hoditi moram ob njeni desni strani, rahlo pred njo. Tole je jutranji obisk: 

In več kot očitno je postalo, da nas ona smatra in jemlje za svojo jato. V katero je sedaj vdrl prišlek. Koga ona smatra za petelina še ugotavljamo, he, he. Pa vendar. 

Odkar smo se postavili v vlogo ta glavnega v jati in ji jasno pokažemo, da vreščanje ni ok (jo narahlo tapknem po repu ali grebenu) je strpna, uboga, se ne stepe in je z eno besedo vodljiva. V svojem jeziku se ves čas pogovarja z nami, komunicira, vendar je izginilo tisto vreščanje, ki mu prej ni bilo konca, ko je samo zagledala novo Koko in če sem naredila korak proti novi Koki, je vreščala kot da ji gre za življenje.



Če psihologa za kokoši še ni, smo na dobri poti, da zastavimo smernice:) 
Vsekakor pa smo že mali 'Millan Cesar' za kokoši. 
Seveda gre marsikomu ob zgoraj napisanih peripetijah rahlo na smeh. V bistvu, če mu gre na smeh, je to še ok (smeh je zdrav:), marsikdo tega ne razume. 

Ker kokoš je vendar- čakajte malo - samo kokoš. Če se namreč kure pri kmetu scufajo, jim odščipnejo ostre dele kljunov in je problem rešen. V industriji to storijo že piščancem.
Tako se zadeva rešuje s kokošmi. 

To, da se ukvarjaš s psom, ga učiš, vodiš, crkljaš, to je sprejemljivo in seveda tržno uspešno. To, da nosiš kokoš, jo poskušaš razumet in rešuješ njene probleme pa je v očeh družbe milo rečeno drugače. Ker ljudje delimo živali v kategorije, za hrano,ljubkovanje... 
Vendar veste, ni kategorij. Vse je samo živo bitje, ki sobiva skupaj s teboj z vsemi svojimi občutki v paketu.Včasih je paket lažji, včasih težji.Ti ga potem sprejmeš ali ne.