Kako se je vse skupaj začelo?

Kako se je vse skupaj začelo ali 'my rented life'? 

Preden smo 'pognali korenine' v zemljico, ki jo sedaj z velikim veseljem premetavamo sem in tja, njene dobrote pa delim z vami, smo tako rekoč vsak trenutek preživeli v naravi. V blokovskem stanovanju v Ljubljani, kje smo živeli, smo samo spali.



Kot mama, obsedena z naravo, sem otroke zbujala ob 5ih zjutraj, da smo naredili turo na Šmarno goro še preden se je nanjo vsula množica pohodnikov. 
Iz vrtca sem ju peljala naravnost na Rožnik ali Golovec in to vsak dan, dnevno smo vse večkilometrske poti delali s kolesi ali skiroji. 
Vse zato, ker nisem prenesla utesnjenosti (brez diagnoze, prosim:). 
Nisem prenesla življenja v bloku. Tukaj sem našla eno redkih fotografij (včasih je treba fotoaparat posoditi otrokom), kjer se vidi, kako sem po službi naokoli po mestu kolovratila s planinskim nahrbtnikom (za vodo, popoldansko malico, čevlji za preobut..)

Ko je prišel vikend, me vreme ni zanimalo. 
Še niste slišali, da je vreme naprodaj, če imaš denar za bencin:) 
Če je bilo za Prekmurje napovedano oblačno-sončno, drugod deževno, smo hribovski izlet naredili v tistih koncih. Če je bilo za Primorsko napovedano lepo, smo jo mahnili tja. Vse, kar smo potrebovali, je bil denar za bencin, hribi so zastonj:), s seboj smo vzeli in jedli sendviče. Se pravi - če smo imeli denar za bencin, smo spodobno vreme dobili zraven:) 
Naredili smo kompromis - prodali televizijo, odjavili prispevke RTV in T2, denar, ki bi ga mesečno porabili za te stvari, pa imeli za bencin. Vredno je bilo. Vsakega centa, eura. 
Danes sem enciklopedija za družinske izlete z otroki, specialist za hribovske:) Vsa leta je bila moja Bibilija knjiga Z otroki v gore. Z izjemo nekaj dvatisočakov, je danes vse v njej odkljukano. 












Hribovski izleti so bili in še vedno so naša DRUŽINSKA VEZ. 
Nekaj družino preprosto mora povezovati. 
Nekaj kar presega zanimanja vsakega njenega posameznega člena, nekaj kot krovni interes vseh. 
Veliko je smeha, veliko solz, jamranja, žuljev, strahu pred neznanim, odkritosti,sramu,veselja.. 
Toliko peripetij, da bi lahko pisala samo o tem. 
Tole je fotografija, ko smo prvič skupaj bili priča toči, veliki kot tenis žogica. 



Ampak o tem kdaj drugič. Sedaj nas nameravam pripeljati do našega stanja danes. 

Potem pa smo lani po spletu naključij poleti pristali ob Soči.



Nameravali smo se zadržati samo za kakšen dan - dva, največ tri, zato da obredemo okoliške hribe. Pa smo začeli podaljševati. Še en dan bi. Še en dan. Še. In v petih letih se nam je prvič zgodilo, da smo na enem mestu ostali dlje kot sicer. Kaj dlje! Skoraj dva meseca in v enem najlepših kampov ob reki Soči - kamp VILI  skoraj dobili hišno številko:)  








In to je bil signal. Da smo morda zreli, pripravljeni, da se družinsko ustalimo. 
Samo zaljubiti se moramo. Tako kot smo se v Sočo. Vrnili smo se domov. Sedli za mizo. Ugotovili, da je čas za zemljo. Ker je nekje treba tudi spati, še za hišo torej. Bomo našparali, da bomo to nekega dne kupili? Morda. Morda nam celo uspe v naslednjih 10 do 15 letih, sva rekla. 

VENDAR takrat bosta najina otroka že najstnika. 
Bosta takrat še potrebovala velik travnik, po katerem lahko dirjata, kričita in se valita kolikor jima srce poželi? 
Ju bo takrat še zanimalo, kako se sadi korenje, fižol, grah, krompir. 
Bosta takrat občudovala kure in mačke, če jih prej ne bosta videla? 
Ne bo morda takrat že PREPOZNO? 








Vzela sem v roke računalnik in telefon. 
In storila dvoje. 
Najprej poklicala lastnike našega najetega stanovanja in z naslednjim mesecem odpovedala pogodbo. Ker se selimo.
In potem sem odprla stran nepremicnine.net in začela iskati: 
'Dragi, en mesec časa imava, da najameva zemljo in hišo.'

In ko scenarij dobi v roke ta pravi režiser, zgodba steče tako kot mora. Bilo je kot da bi ta naša mala posest s hišo čakala samo nas. Za ceno najema dvosobnega stanovanja v Ljubljani. 
In od takrat je vse tako zelo preprosto! 

V hribe še zmeraj hodimo. 
In četudi hiša ni naša, četudi zemlja ni naša, naša družina ta trenutek živi svoje sanje. 
In veste, samo to šteje! Ta trenutek!